V odmoru novinarske misije se – oh, kako filmsko – zataknem v hotelskem baru v tujem mestu in naletim na sogovornika z zanimivo zgodbo. Vse spoštovanje, na jugu Švedske mi je s poudarjeno spoštljivostjo natočil enega izmed čeških lagerjev. Ker se jugosi vedno prepoznamo, niti tokrat ni moglo biti drugače. Zdravko, Mostar, vojna, pobeg od morije z družino, ženo in dvema sinovoma, ustalil se je v Malmöju. V zrelih letih, ko je že poskrbel za domače ognjišče, je moral oditi in začeti povsem na novo.
Vedno znova me fascinira ta prilagodljivost Balkancev. Postavi nas kamor koli na zemeljski obli, vselej se bomo znašli, našli neko svojo pot v boju za preživetje, za boljše življenje. Polni optimizma, pozitivne energije. Tako je bilo tudi z njim.
Pa kaj, če so ga v Skandinaviji spraševali, ali smo v 90. letih v Jugoslaviji sploh premogli tekočo vodo, televizor... Našel si je službo v hotelu v središču Malmöja, žena tako kot prej doma poučuje hrvaški in srbski jezik. Kako tudi ne, Srbi so druga največja tuja etnična skupnost v mestu, velikem kot Ljubljana. Zdravko je kričanje galebov z Jadranskega morja, kamor je pogosto skočil iz svoje Hercegovine, zamenjal za tiste z Baltskega morja. Doma s prijatelji nikoli ni razglabljal, kdo je Hrvat, Srb ali musliman, potem pa bi moral kar nenadoma na vse drugačne iz iste ulice streljati. Zdaj živi v izrazito multikulturnem mestu skupaj z Iračani, Sirci, Indijci, Srbi, Albanci, Afričani, Poljaki... V miru, sožitju, medsebojnem spoštovanju, po pravilih skrbno urejene skupnosti. Nikoli si ni mislil, da se bo sončil na sipinah, od koder tja čez gleda Dansko, da se bo kopal v morju tam nekje na severu Evrope, da bo pozimi otožno spremljal slovo dneva že ob treh popoldne, da se bo vozil na obisk k sinu in vnuku v 600 kilometrov oddaljeni Stockholm, da bo stalno hrepenel po poletnem obisku domačih krajev. Hej, prijatelj, kaj vse ti prinese življenje.
Dom je tam, kjer je tvoje srce, kjer so tvoji najdražji. Zdravko se bo kmalu upokojil, usoda mu je namenila dva doma, zato bo vselej na poti, verjamem, da vselej radosten na relaciji Mostar–Malmö in obratno, saj bo vselej prihajal k svojim in se od njih poslavljal. Mar ni življenje prav to, nenehno srečevanje in poslavljanje? Hvala, Zdravko, da si me spomnil.