Dejstvo je, da v Sloveniji ni na voljo toliko denarja, kolikor bi ga potrebovali za optimalno zagotavljanje zdravstvene oskrbe. Kljub nenehnemu spreminjanju in reformiranju zdravstva je negotovost bolnikov vse večja. Tudi zadnja načrtovana zdravstvena reforma je pri nas obstala nekje na pol poti, spet pa postaja aktualna razprava o strateškem razvoju programa Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) do leta 2019.
Ukiniti, združiti, iskati nove vire?
Osnutek gradiva je na spletnih straneh ZZZS in bo v javni razpravi do konca februarja. Ob obilici podatkov in primerjav različno organiziranih sistemov zdravstvenega zavarovanja pomeni načine polnjenja in praznjenja košaric, kamor spada tudi vprašanje o tem, kaj bo pri nas v prihodnje z obveznim in dopolnilnim zdravstvenim zavarovanjem; ukiniti drugo možnost, jo združiti s prvo oziroma preliti vanjo, poiskati kaj tretjega …
Razne oblike participacij, predvsem za zdravila in pozneje nekatere storitve, zlasti v zobozdravstvu, pa denimo za očala ali razne ortopedske ter druge pripomočke, smo poznali tudi v času zdravstvenih knjižic, kjer je bilo treba z žigom in podpisom vsak mesec dokazovati zaposlenost in s tem brezplačno zdravstveno zavarovanje. Potem se je sistem obveznega zdravstvenega zavarovanja širil z dopolnilnim, nadstandardno zavarovanje pa je bilo mikavna možnost za preskakovanje dolgih vrst, izbiro zdravnikov, zdravil in načinov zdravljenja – čeprav se je marsikdaj izkazalo, da veliko tega, denimo nadstandardna namestitev, v praksi sploh ni bilo uresničljivo.
Prostovoljno ali obvezno-prostovoljno?
V praksi se je velikokrat pomešalo razumevanje, kaj je dopolnilno zavarovanje in kaj dodatno, pričakovanja nadstandardnega so se izjalovila, dopolnilno pa se je spremenilo v obvezno. Res se zanj odločamo prostovoljno, toda če ga nimamo in vsak mesec ne doplačujemo premije eni od treh zavarovalnic (Vzajemna, Triglav in Adriatic Slovenica), močno tvegamo, da bomo za bolnišnično zdravljenje in zdravila morali doplačati tudi znatne zneske, za zahtevnejšo operacijo in draga zdravila pa od nekaj sto do več tisoč evrov...
Te zavarovalnice, ki vse po vrsti mastno služijo na račun dopolnilnega zavarovanja, seveda branijo svoje programe. Strokovnjaki, bolj ali manj podkovani v analitiki sistemov zdravstvenega varstva oziroma zdravstveni ekonomiji, pa imajo različna stališča do zdaj veljavnega kombiniranega zdravstvenozavarovalniškega sistema in sobivanja ZZZS ter zasebnih zavarovalnic.
Strastni privrženci in odločni nasprotniki
Nekateri so temu v celoti naklonjeni in med drugim opozarjajo, da je v treh zasebnih zavarovalnicah, ki se pretežno ali v dobršnem deležu ukvarjajo z dopolnilnim zdravstvenim zavarovanjem, zaposlenih približno 500 ljudi. Za zdravstvene storitve in zdravila, ki jih ne pokriva obvezno zdravstveno zavarovanje, iz žepov zavarovancev zberejo približno 400 milijonov evrov na leto. Od kod bi sicer vzeli ta denar, sprašujejo.
Nasprotniki pa opozarjajo, da se z zagovarjanjem sistema dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja prek zasebnih zavarovalnic le utrjujejo prizadevanja za prevlado zasebništva v sistemu zdravstvenega varstva. S tem se zmanjšujeta solidarnost in vzajemnost, ki ju tako opevana konkurenčnost ne more nadomestiti. Pravice zavarovancev se zmanjšujejo, v drobnem tisku pa se skrivajo še druge pasti...
Zasebne zavarovalnice stroko in javnost prepričujejo domala z enakimi argumenti: z ukinitvijo dopolnilnega zavarovanja bi nevarno posegli v solidarnost med zdravimi in bolnimi, predvsem v škodo starejših in socialno šibkih. Vsaj del presežkov na različne načine že zdaj usmerjajo v zdravstvo oziroma v dobro zavarovancev.
Kako do dodatnih virov?
Kritiki s kopico argumentov, predvsem z več kot 40 milijoni evrov administrativnih stroškov treh zavarovalnic na leto, dokazujejo potratnost in neracionalno organizacijo obvezno-dopolnilnega sistema zdravstvenega zavarovanja. Pobude za ukinitev dodatnega zavarovanja, ki naj bi se združilo z obveznim, pa običajno že v kali zatre moč zasebnega zavarovalniškega kapitala in njegovi lobiji.
Vsi se strinjajo, da denarja, ki se zdaj zbere iz obveznega zavarovanja, ni dovolj. S prispevki za obvezno zdravstveno zavarovanje se dobi približno 2,8 milijarde evrov na leto, kar pa ni dovolj za vse potrebe, ki jih še z dodatnimi 400 milijoni težko pokrijejo. Dodatni viri so torej nujni, vsako razmišljanje o dvigu prispevne stopnje za zdravstvo pa je kot drezanje v sršenje gnezdo. V neskladju med možnostmi, ki jih ponuja zbrani denar iz obveznega zavarovanja, in potrebami bolnikov je mogoče le izluščiti skupno točko zagovornikov ter nasprotnikov aktualnega sistema: brez dodatnega posega v žepe čedalje bolj obubožanih zavarovancev ne gre.
Javnost je za spremembe
Ankete v glavnem prepričljivo, okoli 70-odstotno, zagovarjajo možnost, da bi ukinili zdaj veljavno premijsko dopolnilno zdravstveno zavarovanje, ki ga plačujemo eni od zasebnih zavarovalnic. Nadomestili bi ga z drugim oziroma drugačnim prispevkom. Glavna razlika bi bila v tem, da zneski ne bi bili enaki za vse, temveč odvisni od odmerjene dohodnine. Mimogrede: razprave o nujnih spremembah ali natančneje ukinitvi še zdaj veljavnega sistema dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja so stare vsaj poldrugo desetletje. Z njimi, v tem okviru pa tudi z obsegom pravic v raznih zdravstvenih košaricah, se je ukvarjalo več ministrov za zdravje, od v javnosti najprepoznavnejšega zagovornika javnega zdravstva, vzajemnosti in solidarnosti Dušana Kebra do vseh njegovih naslednikov.
V zadnjih osnutkih zdravstvene reforme in razvojnega programa ZZZS je med drugim izpostavljeno, da se povečuje število ljudi, ki ostajajo brez dopolnilnega zavarovanja, kar pomeni resno grožnjo zdravstveni varnosti prebivalcev. V ZZZS se bodo zato zavzeli za odpravo ali temeljito prenovo sistema doplačil oziroma ureditev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja na način, kjer tveganja doplačil ne bodo ogrožala osnovne socialne varnosti ljudi. Za storitve in zdravila, ki jih ne pokriva obvezno zdravstveno zavarovanje, zavarovanci zberemo približno 400 milijonov evrov na leto, vendar je to premalo.
Kaj ni primerno v krizi
»Ker je dopolnilno zavarovanje tako tesno povezano z obveznim, ne moremo govoriti o prostovoljnem. Nekateri propagirajo zasebna zavarovanja, češ da ponujajo bolniku več izbire, pri tem pa pozabljajo, da vključujejo tudi individualno določanje tveganj zavarovanca – podobno kot določa banka pri življenjskem zavarovanju za dolgoročni kredit, denimo za hipotekarnega. Nemčija in Nizozemska sta povečali delež javnih sredstev v zdravstvenem zavarovanju. In to čeprav je slednja upravljanje obveznega zdravstvenega zavarovanja prepustila zasebnim zavarovalnicam. V kriznih časih ni primerno zmanjševati izdatkov za zdravstveno varstvo niti širiti doplačil. Imamo dvakrat več brezposelnih kot pred petimi leti, veliko delovnih mest je negotovih, postopoma pa se bodo zniževale tudi pokojnine, čeprav o tem nihče ne govori na glas... Izračuni so jasno pokazali, da bi bil dodaten zdravstveni prispevek, ki bi ga plačevali vsi od bruto dohodkov, pravičnejši,« pravi doc. dr. Tit Albreht, dr. med., predstojnik Centra za zdravstveno varstvo Nacionalnega inštituta za javno zdravje.
Štiri zavarovalnice bodo preveč
Če bi dopolnilno zdravstveno zavarovanje postalo obvezno, ne bi potrebovali štirih zavarovalnic in prav toliko računalniških sistemov, uprav, politik, dogovarjanj z izvajalci, meni generalni direktor ZZZS Samo Fakin. V povprečno evropsko zavarovalnico je vključenih od 3,5 do 4,5 milijona zavarovancev, izjema so nekateri večji koncerni, na primer avtomobilski, ki si lahko privoščijo lastne zavarovalnice. Fakin se nagiba k tako imenovanemu mešanemu sistemu, kjer bi zdaj znanemu prispevku za obvezno zdravstveno zavarovanje dodali še nekakšen zdravstveni davek, ki bi enakomerneje obremenil zavarovance in razširil prispevne osnove. Vsi bi plačevali enako prispevno stopnjo od vseh dohodkov, za tiste, ki tega ne bi zmogli, pa bi morali najti sistemski vir, ki bi to nadomestil. Premalo razmišljamo tudi o trošarinah, s čimer bi poleg cigaret in alkohola obremenili nezdrave sladke pijače, živila s preveliko vsebnostjo nezdravih maščob ipd. Po njegovem mnenju bi imelo to dvojni učinek, nekaj denarja bi dobilo zdravstvo, nekaj proračun. Na ZZZS so izračunali, da bi kombinacija dodatnega davka, prispevka iz trošarin in širitve prispevnih osnov zdajšnjo skoraj 30-evrsko obremenitev lahko znižala celo pod 20 evrov.
