Kraj je slovenski srenji najbolj znan po gradu, kjer že leta poteka tradicionalni festival narodno-zabavne glasbe. Toda Vurberk je mnogo več. Več kot pokažejo oskubljeni grajski zidovi, skriva prostor v nedrjih zemlje pod gradom in v okolici. Tu se je zgodovina pisala že zelo zgodaj, in če se boste odpravili v te kraje na izlet, si vzemite čas. Okoli gradu in cerkve je veliko zanimivih prostorov, ki vam imajo kaj povedati, širša okolica pa vabi tako pohodnike kot kolesarje do Drave na eni strani in na drugi med slikovite vinograde na Koreni, ki dajejo grozdje za imenitne vrste belega vina.
Vurberk se je do leta 1982 imenoval Vumpah. Danes je to razpršeno naselje pod gričem, na katerem so ruševine gradu. Na robu 20 metrov visoke terase vzhodno od Dvorjan in nad cesto Dvorjane–Vurberk so odkrili sledi eneolitske ali bakrenodobne naselbine s koščki oglja in odlomki črepinj. Pod Vurberkom je utrjeno prazgodovinsko gradišče.
Pa se odpravimo na grad. Poslopje grofov Hollenburgov ali gospodov Vurberških, ki so mu dali ime in tudi grb z zmajem, se prvič omenja leta 1244 z imenom Wirmberch. Češki kralj Otokar II. ga je leta 1267 porušil. Obnovili in na novo sezidali so ga 1278. gospodje Ptujski, po njihovem izumrtju pa so ga dobili v posest grofje Stubenbergi, ki so sprejeli grb vurberških gospodov. Pozneje so ga obdali z renesančnim obzidjem in obrambnimi stolpi. Ker so bili grofje luteranci, so se med protireformacijo leta 1616 odselili v Nemčijo, grad pa prodali grofom Herbersteinom, ti pa so nato prepustili posest grofom Attemsom. Nazadnje so ga znova dobili v posest grofje Herbersteini in ga leta 1917 zapustili, del bogate opreme pa prenesli na ptujski grad in v Gradec. Po vojni so del gradu uničili, na notranjem dvorišču pa so uredili prostor za letne prireditve s tribuno. V vzhodnem obzidju cerkve Marije Device je danes vzidan rimski marmornati medaljon z reliefno upodobitvijo Noričanke v domači obleki in z noriško čepico na glavi.
Energetske točke
Po prvi svetovni vojni je ruski Rdeči križ v gradu uredil sanatorij za pljučne bolezni, ki je deloval vse do druge svetovne vojne. Takrat so ga zavzeli Nemci in ga spremenili v center za usposabljanje nemških vojaških in političnih komisarjev. To je bil glavni razlog, da so ga leta 1945 po nasvetu partizanov bombardirala zavezniška letala. Tam takrat že dolgo ni bilo nobenega nemškega vojaka, prav tako bi ga bilo takoj po vojni možno obnoviti, a tedanja politična oblast temu ni bila naklonjena. Eden najlepših slovenskih gradov je tako postal le vir gradbenega materiala za okoliške prebivalce!
Danes so pri njem znane energetske točke. Po zaslugi radiestezista Ivana Benka od leta 2002 uporabljajo stare pešpoti do radiestezijskih točk. Za zdaj je odkritih 31 zdravilnih točk. Ker je to izjemno močno bioenergetsko območje, je postanek na posameznih krajši kot sicer, saj je dovolj le od pet do deset minut izpostavljanja. Na tem prostoru so po njegovih besedah odkrili tudi zdravilno vodo, ki je pokazala zelo dobre rezultate pri zdravljenju notranjih organov. Obiskovalci zdravilnih točk na Vurberku jo zelo radi pijejo.
Pod gradom je župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja. Stoji tik pod ostanki vurberškega gradu in je do leta 1785, ko je postala župnijska, služila za verske namene grofov in vseh, ki so bili povezani z gradom. Prvotna cerkev se omenja že leta 1336, druga, posvečena sv. Nikolaju, pa 1510. in je v času turških vpadov in protestantizma utrpela precej škode. Zaradi romarskih in drugih potreb so med letoma 1773 in 1776 po načrtih Janeza Fuchsa iz Maribora zgradili današnjo cerkev.
Kupolo je leta 1893 z Marijinimi prizori poslikal Franc Gornik. Na glavnem oltarju je najstarejši del kip Marije z detetom iz 15. stoletja, a so ga po uničenju v 17. stoletju obnovili. Na notranjih in zunanjih cerkvenih zidovih so vzidani rimski nagrobnik in nagrobniki z reliefi vurberških graščakov iz 16. in 17. stoletja. Ko sem zapuščal ta kraj, se nisem mogel izogniti občutku, da zapuščam torzo neke ne povsem doumete dediščine.
