Za teranom so se Slovenci spravili še na istrski pršut. Ni jim dovolj, Slovenci želijo prepovedati tudi istrski pršut! Čaka istrski pršut enaka usoda kot teran? Takšni in podobni naslovi so konec tedna kričali iz hrvaških medijev.
Praviloma so bili članki o novi vojnici na obzorju odnosov med sosedama v arbitražnem ozemeljskem sporu med najbolj branimi in komentiranimi v spletnih izdajah. Čeprav nikomur še ni povsem jasno, kaj se spet gredo Slovenci. Za zdaj je znano le, da so Hrvati uspešno oddali vlogo za zaščito istrskega pršuta v Evropski uniji, Slovenija pa je vložila ugovor in s tem zadržala registracijo. Po skopih in neuradnih informacijah zato, ker imamo istrski pršut tudi v slovenski Istri.
Čuječnost naših uradnikov je seveda hvalevredna. Seveda, ko bodo po istrsko obdelana prašičja stegna enkrat zaščitena kot hrvaški izdelek, ga naši Istrani pod tem imenom ne bodo smeli prodajati. Toda: ali ga pri nas sploh proizvajamo? Naš veliki proizvajalec mesnin s Krasa je denimo že pred časom svoj »istrski pršut« preimenoval v pršut »adria«. Strokovnjakova razlaga o razlogih za takšno odločitev se sliši precej logično: »Tako kot Istra ne more pridelovati terana, tudi Kras ne more zoriti istrskega pršuta.«
Kakor koli, ob vsej galami se mi je zaluštalo svoje brbončice nagraditi prav z njim, istrskim pršutkom. Na spletu ga pri najboljši volji nisem našel v ponudbi slovenskih pršutarjev, ponujajo predvsem zaščitenega kraškega, kaj pa. Nato sem v dobro založeno trgovino, posvetno, ne spletno, poslal svojo najlepšo desno roko. Po deset dek. Zvesta ročica je naredila vse, a izplen je bil podoben. Ničen. Slovenskega istrskega pršuta tudi na policah ni. No, morda pa še bo. Naši birokrati so namreč vizionarji. Škoda le, da se vsaj pol toliko niso sekirali, ko je najpožrešnejši volk sredi belega dne pohrustal vse Mipove prašičke z novogoriškim podjetjem vred in je po stečaju 2009. brez dela ostalo 400 ljudi, mesojedci pa brez ta boljšega pršuta in še kraljice mortadel.
