Sajasto črna mačka, ki je pred petimi leti primijavkala na našo parcelo kot miniaturno, komaj od materinih seskov odstavljeno mače, priznam, ni dobila najbolj originalnega imena. Najprej je bila samo Muca, potem je sčasoma postala Mica. Navezala se je predvsem name, ker sem jo vsako jutro hranil z briketi in občasno, sploh kadar sem obiskal katero od cenovno ugodnejših blagovnic, mačjimi paštetkami. Za te je točno vedela, kje v kuhinji so spravljene, in se je zjutraj postavila pred kredenco, da sem samo čakal, kdaj si bo sama odprla predal in postregla.
Kakor se za podeželsko domačijo spodobi, je bila veliko zunaj, in čeprav sterilizirana, je rada povandrala naokrog. Ampak zjutraj je obvezno prišla na zajtrk. Vse do minulega petka. In ni bilo o njej ne duha ne sluha niti naslednje dni, dasiravno sem preiskal vse posestvo.
Šele v hladnem torkovem popoldnevu, po prihodu iz službe, sem jo našel, ko sem šel v drvarnico, da bi zakuril v peči – zvito v klobčič v najbolj temnem kotu. Levo polovico glave je imela razmesarjeno, čeljust zdrobljeno, da je hrope hlastala za zrakom, iz uhlja ji je kapljala kri. Vsa je bila umazana, saj niti blata ni mogla več zadrževati. Zavil sem jo v staro odejo, si jo položil v naročje in odbrzel k veterinarju. Po poti sem ji prigovarjal, naj ostane mirna, da bo vse v redu, čeprav sem vedel, da jo peljem na uspavanje. In bi bilo vseeno, če bi bil tiho, veterinarka je ugotovila, da je slepa in gluha: »Možganske poškodbe ima, avto jo je moral zbiti, a se je z zadnjimi močmi privlekla k vam.«
Dala ji je injekcijo in jo položila v kletko. Iz zamazanega kožuha sem ji še pobral nekaj od krvi nabreklih klopov, da jo kolikor morem očedim pred smrtjo, in plačal evtanazijo. Tam so poskrbeli tudi za njeno polomljeno truplo.
Saj vem, da je mačka žival, človek pa človek. In Kristus – Kristus, ki je prav v tem vikendu vstal od mrtvih.
Ampak domača žival ti zna zlesti pod kožo, in Mica mi je, čeprav mi je šla včasih na živce s tisto mijavkajočo zahtevo pred kredenco: Daj že paštetko, kaj čakaš?!
Zbogom, Mica. Prigovarjal sem ji, da bo vse v redu, čeprav sem vedel, da jo peljem na uspavanje.
