LJUBLJANA – Že ptički na vejah čivkajo, da pri nas več kot znanje veljajo zveze in poznanstva
. Mladi izobraženi kadri – brez prvih in drugih – pri nas životarijo, opravljajo dela, za katera so prekvalificirani in (zato) plačani bistveno manj, kot bi si zaslužili, takšno delo pa jim le redko daje socialno varnost. Da ne govorimo o tem, da delajo prek študentskega servisa, seveda prek tujih napotnic, saj se je njihovo študentsko obdobje že zdavnaj končalo, nekateri tudi prek tujih espejev, nekateri pa – kar na črno. Pa ne zato ker bi si na vse kriplje želeli ogoljufati državo, ampak ker druge možnosti preprosto nimajo. Vse več se jih v upanju na boljše življenje odpravi v tujino.
Stopnja brezposelnih med mladimi narašča
Zveza svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) je opozorila, da se je stopnja brezposelnosti med mladimi v Sloveniji lani zviševala najhitreje v EU. Februarja 2008 je bilo tako pri nas 18.480 brezposelnih mladih do 29. leta starosti, do februarja letos pa se je ta številka povečala za 11.458. V starostni skupini od 25 do 29 let starosti sta bila februarja 2008 registrirana 10.102 brezposelna, februarja letos pa 18.065.
Izkoriščevalska pripravništva
ZZZS je izpostavil tudi problem pripravništev, ki so večinoma obvezna, a neplačana ter povzročajo revščino med mladimi. Spletna anketa o pripravništvu in praksi v Sloveniji je pokazala, da so mladi pripravništvo opravljali od 9 do 12 mesecev, za skoraj polovico pa je bilo pripravništvo obvezni del izobraževanja. Skoraj polovica sodelujočih v anketi ni dobila povrnjenih potnih stroškov ali stroškov za malico, skoraj dve tretjini (!) jih za delo med pripravništvom ni dobilo plačila, tisti, ki jim je bila sreča naklonjena, pa so za večmesečno delo dobili nekaj sto evrov. Skrb vzbujajoče je tudi, da so mladi mnenja, da jim opravljeno pripravništvo nato sploh ni pomagalo pri zaposlovanju.
V tujino
Bedo, v kateri so se znašli mnogi mladi v iskanju zaposlitve, lepo opisuje bloger, ki se podpisuje z imenom Tibor Jablonsky in ki se je s svojo ženo v želji po boljšem življenju odpravil v Stuttgart. Avtor bloga, ki šteje 29 let, pravi, da je bil, vse dokler se pri nas gradbeništvo ni sesulo samo vase, »deficitaren kader, kader, ki se je v Sloveniji iskal z lučjo podnevi. Sedaj nas nametavajo z lopatami.«
Ni še diplomiral, poročen pa je z arhitektko, sicer tujo državljanko. »Leta 2011 je čez noč ostala brez službe – tri mesece na zavodu, na kupe oddanih prošenj in eno povabilo na razgovor. Prosili so jo, naj naredi idejni projekt vrtca v nakupovalnem središču v Ljubljani. Projekt so pohvalili, ga vzeli, nič plačali in se nikoli javili. Tako se zdaj dela,« je opisal njeno zgodbo.
Sam je vmes na bratovo napotnico delal v ribarnici, sicer zelo kratek čas, nato se je kot pravi »zastonj uvajal za butološko delo v dveh različnih podjetjih, eni se mi niso več javili, od drugih sem zbežal. Čez sezono sem se prek poznanstva zaposlil v kuhinji v Portorožu. To je to.«
Njegova žena je v Nemčijo poslala štiri prošnje za službo, dobila tri odgovore in eno povabilo na razgovor: »Odpeljala sva se v Stuttgart, dobila je ponudbo za službo in jo tudi sprejela.« Misli, ki so ga preplavljale, ko sta se po ženinem razgovoru vračala v Slovenijo, je strnil takole: »Bil sem jezen. Jezen na svojo državo, jezen na politike, tiste 'leve' in 'desne' kurce, ki nam – v zameno za sistematično ropanje države – že dve desetletji mečejo v oči pesek ideološke zaslepljenosti. Bil sem žalosten. Žalosten, ker bom moral oditi od doma. Sprva sem imel občutek, da bom s svojim odhodom izdal svoje starše, brata, sestro, da ne bom več tu … na dosegu roke, objema, poljuba. Bil sem prestrašen. Kako se bova znašla? Denarja nimava nič. Kako bova našla stanovanje, plačala kavcijo, kupila pohištvo? Jaz moram narediti še zadnji izpit in diplomo? Bo?!«
Trije kovčki pa na vlak ...
Po dobrih dveh mesecih je žena dobila vizum, on pa je končal zagovor zadnjega izpita: »Spakirala sva najpomembnejše stvari v tri kovčke. Od prijateljev sva si sposodila 2200 evrov in se usedla na vlak za Stuttgart.«
