Zbobnal je slikarje, da malajo za defibrilator

GORENJA VAS – »Sem Zvonko Kern, amaterski slikar. Zadnjih enajst let živim in ustvarjam v Poljanski dolini. Lani sem s kulturno-glasbeno prireditvijo Pol Polan'c, pol Primor'c, na katero sem povabil slikarske prijatelje in slikarske umetnike iz okolice, zaznamoval svoje desetletno ustvarjanje v Poljanski dolini. Med razstavljeni slikami je bilo nekaj tudi mojih. Ustvarjam v tehniki akrila in mešani tehniki.« Nekako takole je Zvonko Kern na dogodek, ki ga te dni pospešeno pripravlja, povabil slikarske prijatelje. Odzvalo se jih je že okoli 40, ki prihajajo iz različnih krajev naše domovine. Letošnji slikarski dogodek bo imel dobrodelno noto: »Zbirali bomo za nakup defibrilatorja, ki ga bomo podarili Prostovoljnemu gasilskemu društvu Gorenja vas. Treba jim je pomagati, zelo pridni so, veliko delajo in izjemno veliko naredijo za gasilski podmladek. Ko sem jim povedal, da nameravam s slikarskimi prijatelji zbrati dovolj denarja za nakup te naprave, ki rešuje življenja, so me skeptično pogledali. A nič hudega, če tudi letos dvomijo, da mi bo uspelo – podobno zadržani so bili v Poljanski dolini tudi lani, ko sem napovedal prvi slikarski dogodek. Pa se je zgodil, nanj je prišlo mnogo ljudi, pa še presenetil sem jih tako zelo, da se tega še danes spomnijo. Sem človek, ki rad šokira,« se pod sogovornikovimi brki nariše nasmeh.

Gorenjski Havaji

Lanski šok, ki je marsikoga v Poljanski dolini pustil odprtih ust in hkrati brez besed, Zvonko opiše takole: »Nihče v dvorani, ki je bila natrpana, ni vedel, kaj se bo zgodilo. Mi pa smo tri ure sedeli v garderobi in ustvarjali. Ko je gospodična stopila na oder, sprva nihče ni niti trenil. Ko pa so jo začeli podrobneje opazovati, niso mogli dojeti, da je majica z motivom Poljanske doline pravzaprav narisana na njeno golo kožo.« Ženske podobe so sicer tiste, ki Zvonkov čopič često navdihnejo, saj je v preteklosti na eno veliko slikarsko platno spravil dva ducata deklet, ki so se v dveh letih pojavila na naslovnici lokalnega mesečnega časopisa: »No, narisal sem eno manj. Tista ena mi ni bila čisto nič všeč, zato je pač nisem narisal.«

Poljansko dolino, malce oddaljeno od Škofje Loke, bi lahko imenovali tudi vir neusahljivih umetniških idej. Že Ivana Tavčarja, ki je bil rojen v nekaj kilometrov oddaljenih Poljanah, je navdihnila do onemoglosti, iz teh krajev prihaja niz znanih slikarjev, a tudi sodobnih glasbenikov, med njimi dami nepozabnega glasu Neisha in Uršula Ramoveš pa pesnik Janez Ramoveš in še mnogo drugih. Zatorej verjetno ni naključje, da je tudi Zvonko Kern ravno tu našel svoj ustvarjalni mir: »Pred enajstimi leti sem prvič prišel sem. Po rodu sem sicer iz Pulja, rocker po duši, a živel sem v Kopru. In avgusta se tam niti dihati ni dalo, tu pa je bila ena sama milina. Zelo sem se navezal na Poljansko dolino, od tod me bodo morali odnesti v krsti. Tudi svojim sorodnikom, ki živijo v Pulju, sem pokazal te kraje. Rekli so mi, da ne morejo verjeti, da takšne lepote obstajajo v Sloveniji, so mislili, da so tu le Kranjska Gora, Bled in Bohinj. Ko pa so prišli sem, so se čudili, češ da takšnih lepot ne premorejo niti Havaji.«

Pomagala mu je Lucienne

Ko Zvonko govori o tem, zakaj in kdaj je poprijel za čopič, njegov glas izgubi značilno vedrino: »Slikati sem začel v Kopru, ko je moja žena hudo zbolela. Skrbno sem jo negoval, obračal v postelji tudi ponoči, in nekako takrat sem začel risati. Moje prve risbe je videla žirantka Lucienne Lončina – nad slikami je bila naravnost navdušena, celo tako zelo, da mi je omogočila prvo razstavo. Bistvo mojega ustvarjanja je, da ljudje vidijo, kaj delam, zato sem mnogo slik podaril. Pri umetniškem delu me je vodil pokojni prijatelj Miljenko Licul. V Poljanski dolini sva se večkrat srečala in zaradi njega sem začel še več risati.«

Zdaj Zvonko Kern, ki je kot rokometni sodnik prepotoval vso bivšo Jugo, živi v Gorenji vasi. Družbo mu dela kužek Jon. Iz skromnega enosobnega stanovanja, ki je domovanje in atelje hkrati, sporoča iskreno misel: »Od tod se ne bi premaknil za nič na svetu. Ljudje so me sprejeli, možnosti za ustvarjanje je nešteto.« Za cilj si je zadal, da vsako leto v Poljanski dolini pripravi kulturni, a malček nevsakdanji dogodek. Ko nas zanima, kaj pripravlja za prihodnje leto, je precej skrivnosten. Namigne, da želi lepote ljube mu doline prikazati več tisoč obiskovalcem. In hkrati trdno obljubi, da bomo o dogodku, ki bo premaknil meje (ne)mogočega, prvi obveščeni. Malce v dvomih o tem, ali mu bo uspelo, odhajamo iz njegovega skromnega domovanja. Pa vendar: niso o njegovih načrtih dvomili že lani, ko je sredi Gorenje vasi pripravil obsežno razstavo s šokantnim trenutkom? In kaj niso tudi letos, ko na Tavčarjevem dvorcu pričakuje več kot 40 umetniških del od blizu in daleč, dvomili, da mu uspe privabiti dovolj slikarjev?

Štorija gre naprej

Dogodek, ki ga Zvonko Kern v zadnjih dneh pospešeno pripravlja, nosi naslov Štorija gre naprej. Kulturna in hkrati dobrodelna prireditev bo 8. junija pod kozolcem, postavljenem na Visokem tik ob Tavčarjev dvorec. »Vsaj 40 mojih prijateljev slikarjev se je že odzvalo, med njimi je tudi kak zelo znan umetnik. Koliko denarja bomo zbrali, ne vem, bo pa prodaja potekala po načelu, da bodo kupci sami povedali, koliko so pripravljeni plačati za posamezno umetnino. Sicer pa bo zelo pestro, saj bodo naši ribiči iz Pirana prinesli ribice, kuhali bomo pasulj, morda tudi vampe, predstavili se bodo sirarji iz Poljanske doline. Zanimivo bo,« obljublja sogovornik, ki kot zanimivost pove še, da bodo na ogled obleke iz delavnice Andreje Stržinar, med podarjenimi umetniškimi deli pa bo tudi (kot smo razumeli, bo to stara gasilska) čelada, ki se je bo dotaknila izurjena umetniška roka.