SOŠKA FRONTA

Zbirka posvečena nonu, vojaku v Galiciji

Objavljeno: 07.10.2017 14:48Posodobljeno: 07.10.2017 14:48

Miloš Domevšček vodi mali muzej soške fronte.

  • V dveh prostorih je razstavljenih več kot 2000 ostalin prve svetovne vojne
  • Načeta konzerva govejega golaža iz leta 1909
  • Foto: Boris Dolničar
  • Razvodnik Ivan Domevšček, nono lastnika muzeja, s štirimi odlikovanji v Galiciji
  • Lastnik bovškega malega muzeja soške fronte Miloš Domevšček

Potem ko je oktobra 1917 na soški fronti utihnilo orožje, je tam ostalo ogromno vojaške opreme. To so začeli pobirati domačini, ki so marsikaj uporabili pri urejanju svojih domačij, kovinske predmete pa so prodajali na odpad kot staro železo, baker, aluminij in tako lažje preživeli leta po prvi svetovni vojni, ko so posledice te še povečale revščino in pomanjkanje v Zgornji Soški dolini. Pozneje, zlasti po drugi svetovni vojni, pa so mnogi odhajali na območja, kjer so na začetku 20. stoletja skoraj dve leti in pol potekali srditi boji med italijanskimi napadalci in avstro-ogrskimi branitelji, predvsem zato, da bi zbrali čim več vojnih ostalin, jih očistili, proučili in ohranili v svojih zbirkah. Med takšnimi je bil pred 30 leti 65-letni Bovčan Miloš Domevšček, ki je v spodnjih prostorih svoje stanovanjske hiše na Brdu leta 2000 odprl mali muzej soške fronte.

»Za to obdobje bovške preteklosti sem se začel bolj zanimati, ko mi je teta Tilka povedala, da se je tudi moj nono Ivan Domevšček boril v prvi svetovni vojni in bil štirikrat odlikovan. O tem je pričala slika na steni v domači hiši v vasi Soča, na kateri je imel nono na vojaški suknji pripeta odlikovanja, pri čemer je najvišje – veliko srebrno medaljo – dobil za požrtvovalno reševanje visokega avstrijskega starešine med velikimi poplavami v Galiciji. Tu je bil tri leta, nakar so ga premestili na reko Piavo, kjer je bil ranjen in se kot razvodnik 1918. vrnil domov. Ko sem vse to zvedel, sem se v hipu odločil, da se lotim zbiranja orožja, opreme, slik in drugih dokumentov o prvi svetovni vojni ter zbirko posvetim nonu,« opisuje svoje zbirateljske začetke naš sobesednik, ki se je poleti 1987 prvič odpravil na Rombon in domov prinesel poln nahrbtnik različnih predmetov.

Tako je tudi Miloš Domevšček postal eden od bovških želézarjev, kakor domačini šaljivo pravijo ondotnim zbirateljem vojnih ostankov. Zbirka je hitro naraščala ter sčasoma zasedla garažo, balkon in tudi del stanovanjskih prostorov. Zato je zbranemu zgodovinskemu gradivu namenil poseben prizidek in v dveh prostorih uredil mali muzej soške fronte, ki je – po predhodnem dogovoru (041 507 445) – odtlej na voljo obiskovalcem.

Drobni predmeti vojakov

V Domevščkovi zbirki, katere del je razstavljen tudi v trdnjavi Kluže, je več kot 2000 eksponatov, od katerih jih je približno 80 odstotkov našel sam, druge pa je dobil bodisi z menjavo bodisi nakupom. Pri tem so poleg orožja, streliva in opreme obeh vojskujočih se strani, razporejenih po stenah, policah in tleh, s posebno skrbnostjo v vitrinah predstavljeni številni osebni predmeti vojakov. Med njimi je nekaj takih, ki so bili izdelani na bojišču: pisalo iz naboja in kamnit tintnik, svečnik iz nabojev, leseni in kovinski okvir za sliko, zapestnica in nož za odpiranje pisem iz dela granate, bakreno stojalo za pisma.

Naletel je na odprto konzervo govejega golaža iz leta 1909, ki ga vojak ni pojedel do konca.

Še zlasti je Miloš ponosen, da mu je uspelo najti popolno škatlico s prvo pomočjo, vključno z navodilom v devetih jezikih, tudi slovenskem, kako se obvarovati pred spolnimi boleznimi. »Izkopal sem jo na planini Zagreben, kjer je ležala v neki kotanji, obdana z maščobo, zaradi česar se je tudi tako dobro ohranila. Pod pokrovom škatlice, v kateri je bila še polna keramična steklenička z mazilom, je bilo zloženo navodilo za uporabo. V zasebnih zbirkah in muzejih sem doslej zasledil le stekleničko, ne pa kompleta.«
Na Javorščku je naletel na presenetljivo dobro ohranjene orglice z napisom To je moja Avstrija, iz katerih je po tem, ko jih je očistil in posušil, prišel celo zvok. Na pobočju Svinjaka je naletel na odprto in načeto konzervo strjenega govejega golaža iz leta 1909, ki ga šest let pozneje vojak ni pojedel do konca; ali zato, ker je bil pokvarjen, ali pa ga je med malico zadel drobec granate. Podobnih zgodb ta bovški muzejček ponuja še veliko. 



Društvo 1313

Zbiratelji ostalin prve svetovne vojne z Bovškega so leta 1990 ustanovili društvo in ga poimenovali po višinski koti 1313 m v pogorju Rombona, kjer je bila topniška opazovalnica avstro-ogrske vojske. S tem so se še tesneje povezali v prizadevanjih za ohranjanje predmetov iz tega obdobja, člani društva pa za vnaprej najavljene skupine v trdnjavi Kluže uprizarjajo predstave iz življenja tedanjih vojakov, v katerih naš sogovornik igra bosanskega vojaka. Društvo 1313, ki ga zdaj on tudi vodi, ima 23 članov, med katerimi sta še dva, ki imata zasebna muzejčka odprta za javnost (Sašo Prochazka – 041/563 453, Ivo Ivančič – 031/209 481).



 

Predstavitvene informacije

Komentiraj članek

Pred komentiranjem se prosim prijavite. Še nimate uporabniškega računa? Registrirajte se!

Pogoji komentiranja