Zbiralec barv nabral 150.000 odtenkov!

RAČEVA – »Meni so najbolj pri srcu tople pastelne barve, med katerimi nikakor ni vijolične, ta je sitna, tečna in zoprna, razdražljiva, ihtava in kar malo nora!« je upokojeni koordinator razvoja v žirovski Etiketi, tiskarni svetovnega slovesa, gostobesedno trosil o najbolj pristnem odnosu do barvnih vtisov, ki so ga, če smemo, povsem obsedli in zaznamovali. Tako poklicno kot življenjsko. Sploh ženske, kot pravi, ga zato večkrat vprašajo, katero barvo bi jim priporočal, denimo, za otroško sobo. Pa jim vselej odgovori na sila podoben način: »Pa saj vam tudi jaz nisem izbral moža, zatorej si izberite kar tisto barvo, ki vam je najbolj všeč in ob kateri se najbolje počutite!«

Martin Eniko je to, mojster, ki ve domala vse o barvah, natančneje, o barvnih občutkih. Ki se je vso poklicno kariero ukvarjal z razvojem grafičnih panog, razvojem tiska in grafike, še posebno sitotiska (tehniko propustnega tiska, s katerim natisnejo, na primer, embleme na majice), tako ali tako paradne Etiketine panoge.

Angleški kupec

Pred natanko dvajsetimi leti, se še dobro spominja, so delali za nekega angleškega in strašno zahtevnega kupca! »Ki pa je neutrudno in kar naprej pošiljal nazaj poslovne reklamacije, češ da je bila ona barva, denimo, malce preveč rdeča, ta odtenek presvetel in tako dalje, izključno zato, da si je potem izposloval lep popust!«

In šele ko je prekaljeni mojster Eniko, prepričan, da so v Etiketi delali povsem pravilno, angleškemu podjetju Heatseal s pomočjo Munsellovega sistema dokazal, da so bili njihovi odtisi v mejah dovoljenih standardov, so se le sporazumeli in sklenili konsenz, zaradi česar reklamacij odtlej – seveda ni bilo več.

Zgolj v poduk, da je bil Albert Henry Munsell ameriški umetnik in raziskovalec, ki je leta 1905 kot prvi razvrstil barve v tridimenzionalno telo, barvno drevo, v nekakšen barvni prostor, v katerem so se lahko odtlej ugotavljala barvna odstopanja določenega vzorca, kakšne barvitosti, svetlosti in kakšne pestrosti je.

Barvno drevo

In prav zaradi tega, »ker sem hotel dokazati, da omenjeni angleški preprodajalec takrat resnično ni imel prav,« je pripovedoval Martin Eniko, »se je začel moj hobi«!

Izjemno nenavadni, še posebno če človek ni iz tiskarsko-kolorističnega foha! V tistem je namreč začel zbirati barvne etalone, doslej jih je nabral zagotovo že za Guinnessovo knjigo rekordov, v katero bi tako rad prišel. »Trdim, da kaj takšnega nima še nihče na svetu!« je prepričan.

Na dan je privlekel polne škatle teh etalončkov, vzel pinceto ter enega izmed njih pazljivo pobral ter ga umestil v Munsellov barvni prostor.

Njegovi etalončki so pravzaprav odtisi, narejeni v najbolj vrhunski tehniki sitotiska, odtisnjeni na papir, s papirja pa s posebno napravo na tekstil. V njegovem primeru je ta iz bombaža. Videli smo v bistvu poskusne odtise oziroma vzorce, s kolorimetri tudi natančno izmerjene (dokler ni bila dosežena delta 3E, ta optimalna barvna razlika) in ovrednotene, ki so jih Etiketini koloristi v zadnjih dvajsetih letih zmešali za naročnike. »Namesto da bi te vzorce zavrgli, sem jih pobral, nato s posebnim orodjem izštancal košček, izmeril in ugotovil, kakšne barve so, svetlosti in intenzivnosti, ter jih umestil v barvni prostor!« Zakaj že? »Nič! Zbrati sem hotel čim več barvnih odtisov!«

Ponavljajoči se etaloni

Pred enim letom je s svojim hobijem – končal. Ter se ustavil pri številki 150.000! Za njih daje roko v ogenj ter zatrjuje, da si niti dva nista enaka.

»Končal sem, ker so se mi začeli odtisi ponavljati in duplirati,« je pojasnil Eniko, ki jih je moral prav zaradi tega skoraj pol milijona zavreči.

Zanimivo, smo premišljevali, ali potemtakem to pomeni, da je toliko (150.000) tudi vseh barvnih odtenkov? »Sploh ne!« je bliskovito odvrnil Eniko. »Vsako normalno in zdravo oko zazna namreč med petimi in desetimi milijoni barvnih nians! A hec je v tem, da mi vidimo tudi infrardeče barve, ki pa jih tisk ne doseže, da, zgolj v tem je fora, mi namreč vidimo neprimerno večji spekter barv, kot jih lahko natisnemo!«

Eniko za v Guinnessa!

Enikov poglavitni cilj je, zakaj pa ne, priti v Guinnessovo knjigo rekordov. In tudi mi smo se pridružili prepričanju, da takšne zbirke zagotovo ne poseduje še nihče na tem svetu!

Takoj zatem, pravi, »bi vse to predal nekemu umetniku, ki se ukvarja z izdelavo mozaikov, prepričan sem, da bi s pomočjo te zbirke ustvaril čudo božje!«

Če mu je le ne bo kdo prej morda odkupil: zadnjič mu je namreč neki Italijan za njegovih 150.000 barvnih etalonov ponujal lepe denarce.

Martin Eniko, človek, ki hrani z naskokom največ barvnih odtenkov na svetu, se seveda ni dal pregovoriti.