LJUBLJANA, MEDVODE – Bilo je pred devetimi leti, ko smo obiskali Zbiljski gaj pri Medvodah. Pogled je bil strašljiv: goli zidovi napol sezidanih hiš, od vsepovsod štrleči kabli, kupi gramoza in smrad po opuščenem gradbenem materialu.
Boječe so začeli pristopati starejši ljudje – kdo ve, ali so danes sploh še vsi med nami –, vsak s svojo mapo dokumentov, žalostno zgodbo in solznimi očmi. Prosili so, naj jih ne fotografiramo, ne omenjamo z imeni in priimki, saj ne želijo, da bi njihovi otroci in prijatelji iz časopisa izvedeli, kakšna tragedija jih je doletela na jesen življenja.
Vse življenje varčevali
Na stara leta so verjeli časopisnemu oglasu, ki ga je objavilo podjetje Mebles: »V prijetnem zelenem okolju ob Zbiljskem jezeru v neposredni bližini doma starejših občanov Medvode gradimo varovana stanovanja. Stanovanja in garsonjere so opremljeni, namenjeni starejšim osebam in invalidom. Bodočim lastnikom ponujamo celotno domsko oskrbo. Zbiljski gaj, kjer bom kmalu doma!«
Mebles je že prej zgradil in odprl dom, potem pa je padla odločitev o gradnji kar 83 hišic v njegovi bližnji okolici. A, kot že zapisano, pred devetimi leti, ko bi tam že zdavnaj moral biti raj v gaju, ni bilo od njega niti črke R. Bilo je le zapuščeno gradbišče in precej nedograjenih hišic. Nekateri ljudje so se bili prisiljeni vseliti v neopremljena stanovanja, saj so vse svoje že prodali, da so si jih lahko kupili, torej niso imeli kam. V peklu na zemlji niso dobivali pošte, o kabelski televiziji so lahko le sanjali, v sosednjem domu so se na njih požvižgali.
»Prodala sem stanovanje v Mariboru in vikend. Vse, kar sva v življenju prihranila s pokojnim možem, sem vložila v nakup 32 kvadratnih metrov velike garsonjere. Ko sem plačala 70.000 evrov, so mi obljubili, da bom decembra 2002 v raju. Moja hišica sploh še ni zgrajena, otrok nimam, zato sem v breme nečaku,« je tistega junija 2003 jokala Štajerka Š. I. Podobnih zgodb je bilo na desetine.
Dolgo časa so klicarili direktorja in lastnika Meblesa Andreja Rezarja in ga spraševali, kaj se vendarle dogaja, a tudi naivno verjeli njegovim izgovorom, da z vsem skupaj malce zamujajo, ker imajo nekaj težav z izvajalci, sicer pa ima vse pod kontrolo.
Potem pa kot strela z jasnega: Mebles in vse družinske firme Rezarjevih, združene v podjetje Mebles IMS, so šle v franže! Z njim pa tisoči, desettisoči, stotisoči evrov, ki so jih starejši ljudje plačevali na račune različnih podjetij, tako je namreč od njih tudi v času, ko je skoraj zagotovo že vedel, da propada, zahteval Rezar.
Nad Mebles so se takoj začeli zgrinjati upniki, govorilo se je o številnih hipotekah, ugibalo, da terjatve upnikov presegajo tedanjih 10 milijard tolarjev.
Slika (ne)pravne države
Pišemo leto 2012. Podoba Zbiljskega gaja je še vedno klavrna, opeharjeni kupci in izvajalci imajo še vedno dolge nosove, država pa je še vedno vse prej kot pravna. Kako bi si lahko drugače razlagali tragikomedijo, ki se je včeraj končala na kazenskem oddelku ljubljanskega okrožnega sodišča?!
Odpovedali so organi, ki bi morali takoj odkriti krivce in jih čim prej posaditi na zatožno klop. Šele leta 2009 je bila vložena obtožba, sojenje se je začelo pred nekaj meseci. Stvar pa je že zdavnaj zvodenela, večina očitkov je zastarala. Zaradi povzročitev stečaja z nevestnim gospodarjenjem in oškodovanja upnikov so sodili Rezarju (zagotovo bi njegovemu očetu Borutu, a je že pokojni) in z njim domnevno povezanim v aferi Zbiljski gaj: Zdenki Škodlar (nekaj časa direktorica Meblesa IMS), Samu Škodlarju (vodil je Rezarjevo podjetje Metro avto servis) in Rajku Župancu (bil je direktor Meblesa IMS). Obtožba jih je bremenila, da so upnikom povzročili za slabih 121 milijonov evrov škode – tolikšna vsota je bila namreč prijavljena v stečajnem postopku Meblesa.
Epilog: Proti Škodlarju in Župancu je tožilstvo umaknilo obtožbo, le zaradi oškodovanja upnikov sta kriva Rezar in Škodlarjeva. Čeprav sta vedela, da Mebles drvi v pogubo, sta izplačevala favorizirane upnike ter s tem siromašila poznejšo stečajno maso. Rezar je naredil za 405 tisočakov, Škodlarjeva pa za 184 tisočakov škode. Ta denar je stečajni upraviteljici na srečo uspelo spraviti nazaj v maso.
Kazen je simbolična, oba je doletel pogojni zapor: Rezarja dve leti, Škodlarjevo eno leto. Kako pomenljiv je bil zadnji stavek sodnice Mateje Lužovec: »Cifre so visoke, zagroženih je sicer do pet let zapora, a olajševalna okoliščina je tudi časovna oddaljenost od kaznivih dejanj.«