Zažgali grofu smo graščino

Ni dvoma, da so gradovi v zavesti slovenskega človeka vzbujali različna čustva in s temi povezan odnos do simbolov fevdalnih oblasti. Ljudsko slovstvo jih v pozitivni ali negativni podobi opeva ali obsoja tudi v pesmih (denimo v puntarski Grad gori, grof beži ali ljubezenski Tam dol' na ravnem polju).

Tudi marsikatera slovenska literarna zgodba se dogaja na gradu ali je z njim vsaj tesno povezana: lahko začnemo s klasiki: Jurčičem, Josipino Turnograjsko, Jankom Kersnikom in tako po vrsti naprej, kar samo po sebi govori o zgodovinskih dejstvih.

Gradovi duhov

Najbrž je slovenske gradove najtežja usoda doletela med drugo svetovno vojno in v letih po njej. Revolucionarni duh je botroval požigom in rušenju neštetih gradov, ki bi ohranjeni v prvotni obliki lahko služili tudi povojni oblasti. Tako pa je v revolucionarnem zanosu graditve novega sveta pod zublji in gradbenimi stroji končal marsikateri ne le arhitekturno, ampak tudi kulturno-zgodovinsko dragoceni »simbol prejšnjega časa«. Ruševine, denimo v Soteski ob Krki pred mostom čez reko proti Beli krajini, še danes opozarjajo na pomanjkanje kančka uma v sicer (pog)umni vstaji proti okupatorjem.

Kaj danes početi z gradovi in zakaj toliko vlagati v njihovo obnovo, če jih potem ni mogoče tržiti ali vsaj dati v najem? Znano je, čemu vse so po drugi svetovni vojni služili: nekaj jih je bilo namenjenih kulturnim dejavnostim (knjižnice, arhivi), v nekaterih so našli domovanje brezdomci ali fizično oziroma psihično prizadeti ljudje, precej pa jih je bilo preprosto prepuščenih usodi časa. Ni treba posebno razlagati, da vsaka stavba, pa naj bo kmečka hiša ali na videz še tako trdna graščina, pospešeno propada, če v njej ni življenja. Toda življenje v gradu je drago in ni veliko sodobnih graščakov, ki bi si ga lahko privoščili; če bi seveda bili svoje na različne načine pridobljene denarce namesto v davčne oaze pripravljeni vložiti v tako opevano kulturno dediščino.

Denar skozi okno

Hkrati pa se ob tem postavlja drugo, morda nekoliko bogokletno vprašanje: ali so gradovi za kulturno podobo nekega naroda, v našem primeru slovenskega, res tako prioritetnega pomena, da za obnovo teh razvalin – kot tudi za cerkvene objekte – namenjamo največ državnega denarja? Koliko kmečkih, vaških ali meščanskih hiš, hlevov, kašč ali frnač bi lahko obnovili za ta denar, torej arhitekture, ki zajema veliko širši krog ljudi oziroma pripadnikov nekega naroda in njihovega načina bivanja?!

Naj ti pomisleki nikakor ne bodo razumljeni kot nasprotovanje ohranjanju in obnavljanju grajske stavbne arhitekture ali celo kot apriorni odklonilni odnos do tega stanu, ampak zgolj kot morda nekoliko drugačen način premišljevanja o kulturni dediščini. K temu silijo tudi nekateri konkretni primeri obnove slovenskih gradov, ko niso razrešeni, denimo, lastniški odnosi: država je vložila ogromno sredstev v obnovo, potem pa se pojavijo »lastniki«, ki jim po enkratni slovenski zakonodaji o denacionalizaciji, kakršne ne pozna nobena nekdanja socialistična država, uspe spet postati lastnik z državnim denarjem leta in leta vzdrževanih in obnavljanih nepremičnih. Eden najbolj v nebo vpijočih primerov je dvorec Betnava.

Slovenija nima strategije – vsaj ne pametne – o tem, kaj početi z gradovi. Država denar leta in leta vlaga v obnovo, ko pa je ta končana (če je), z objektom nima kam. Eno je razglasiti grad za spomenik državnega pomena, drugo pa ga je vzdrževati, predvsem pa mu dati življenje. Prav nič redke niso medijske novice o tem, katere gradove država kot lastnica prodaja, a ni nobenega kupca. Kakšna mati slovenskim gradovom je slovenska država, je bilo zelo nazorno prikazano na posvetu, ki ga je pred časom priredilo Slovensko umetnostno-zgodovinsko društvo, na katerem so na konkretnih primerih pokazali, da država na gradovih v svoji lasti niti ključavnice ne zamenja, da nepridipravi iz njih ne bi odnašali, kar jim je pač všeč.