Zavozili smo na vseh ravneh

Zdenka Čebašek Travnik je psihiatrinja na ljubljanski psihiatrični kliniki v enoti za zdravljenje odvisnosti od alkohola, ob svojem delu pa opaža tako izgorevanje zdravnikov kot nezadovoljstvo pacientov. Z njo smo se pogovarjali predvsem o tem, kako v praksi občuti krizo našega zdravstvenega sistema in kje vidi morebitne rešitve.

Kako se v teh za paciente in za zdravnike težkih časih počutite kot zdravnica?

Zdravnica sem že skoraj 38 let, sprva v splošni medicini, pozneje v psihiatriji. Delujem torej v tistem delu medicine, kjer so težki časi kar nekakšna stalnica. Kljub zahtevnim razmeram smo se s sodelavci vedno potrudili, da smo za svoje paciente kar najbolje poskrbeli, dostikrat na robu svojih zmogljivosti. Tako ravnamo tudi zdaj. Res pa je, da so se razmere dela v nekaterih drugih strokah poslabšale, predvsem zaradi zastarele opreme in pomanjkanja kadra. To se mi zdi krivično tako do pacientov kot do kolegov, ki zaradi slabših razmer dela ne morejo narediti vsega, kar znajo in zmorejo.

Katere anomalije zdravstvenega sistema opažate pri svojem delu?

Menim, da smo naš zdravstveni sistem precej zavozili, in to na finančni, organizacijski in medosebni, odnosni ravni. Znašli smo se v precej kaotičnih razmerah, ki so posledica nejasnih pristojnosti in odgovornosti deležnikov v zdravstvu. Tako ministrstvo za zdravje ne ureja odnosov, na primer med izvajalci zdravstvenih storitev in plačnikom, ki je pri nas ZZZS. Ta tako sam odloča, koliko bo plačeval za katero storitev. Strokovne organizacije, kot je Zdravniška zbornica Slovenije, se več kot s strokovnostjo ukvarjajo s poslovnostjo. Velika anomalija je tudi propadanje zdravstva na primarni ravni. Podobno bi lahko rekla za neučinkovito vodenje zdravstvenih ustanov, ki menedžerjem ne daje ustreznih orodij za izboljševanje kakovosti in učinkovitosti. Ne stroka, ne politika, ne ZZZS nam ne znajo predstaviti, kaj je več in kaj manj vredno v slovenskem zdravstvu.

Ko izbruhne kakšna afera, si laiki mislimo, da bi znali sami bolje urediti ta sistem, predvsem pa bi pomagalo, če bi kdo kdaj prevzel odgovornost za svoje ravnanje. Kako bi se vi lotili reševanja teh anomalij?

Na anomalije gledam skozi prizmo teorije sistemov. Vsi aktualni igralci na področju zdravstvene politike si prizadevajo za ohranitev sedanjega stanja, in ne za spremembe. Zato tudi ne sprejmejo oziroma ne realizirajo dobrih predlogov, ki smo jih v preteklosti že obravnavali. Potrebne so spremembe na sistemski ravni, predvsem zelo jasna razmejitev odgovornosti in nalog pa tudi pravic deležnikov. Vidimo, da so se v zadnjem desetletju močno povečale oziroma zakonsko uredile pravice pacientov, kar je nedvomno prav. Kaj pa pravice zdravnikov in drugih zdravstvenih delavcev? Teh je, kljub stalnemu povečevanju obveznosti, vedno manj. Rešitev bi bila jasna vizija, ki ne bi bila le načrt posamezne politične opcije, temveč širše sprejetega konsenza o tem, kakšno zdravstvo želimo in zmoremo imeti. Ob tem je treba vzpostaviti tudi učinkovit institut nadzora, ki bo imel predvsem funkcijo poprave nepravilnosti, in ne kaznovanja.

Zdaj se govori o zvišanju prispevne stopnje, kar naj bi skrajšalo čakalne dobe. Ali mislite, da je pri tem glavni problem pomanjkanje denarja ali bolj slaba organizacija?

Mislim, da vsi razumemo, da tega s pravilniki in nadzori nad čakalnimi vrstami ne moremo doseči, čeprav se dejansko izvaja predvsem to. Denar, ki se občasno namenja za krajšanje nekaterih čakalnih vrst, ni denar, s katerim se delajo sistemske spremembe. Prepričana sem, da le zvišanje prispevne stopnje ne bo omogočilo skrajševanja čakalnih vrst, potrebna bo sistemska sprememba – mešanica več stvari hkrati: več zdravstvenega osebja, boljše naprave in tudi boljša organizacija dela.

Koliko denarja po vaši oceni ponikne oziroma gre v napačne roke pri javnih naročilih v zdravstvu?

Gre za podatke, ki mi niso znani in o njih ne želim špekulirati. Menim pa, da pristojni organi to lahko odkrijejo in bi to celo morali narediti. Vendar bi za odkrivanje tovrstnih nepravilnosti nujno potrebovali sodelovanje žvižgačev. Če bi hoteli dobiti podatke od njih, bi jim morali zagotoviti učinkovito zaščito, ki je v Sloveniji za zdaj še nimamo.

Ali se vam zdi prepletanje javnega in zasebnega zdravstva škodljivo za javni zdravstveni sistem, predvsem zato, ker ga slabi in moramo vse več storitev, do katerih imamo sicer pravico, doplačevati, če hočemo priti prej na vrsto?

Pošteno pri tem prepletanju bi bilo, če bi vsi deležniki vedeli, v kateri vlogi pri izvajanju določene storitve nastopa posamezni izvajalec ali, drugače povedano, kdo bo plačnik te storitve – ZZZS ali posameznik iz svojega žepa. O tem je treba vsakega uporabnika vnaprej obvestiti, da se bo odločil, po kateri poti bo šel. Težava, o kateri se ne govori, je tudi ta, da dobijo nekatere zdravstvene ustanove koncesije za storitve, ki jih sploh ne morejo izvesti, ker nimajo ustreznega kadra. Pošteno izhodišče za uresničevanje pravic iz zdravstvenega sistema bi bilo, da denar sledi pacientu, in ne nekemu splošnemu dogovoru z ZZZS, ki ga večina ljudi ne razume.

Zagotovo poznate kakšen dober primer iz tujine, po katerem bi se lahko zgledovali?

Dober sistem imajo v Združenem kraljestvu. NHS (National Health Service) je lastnik večine bolnišnic v državi in se financira iz splošnih dajatev in davkov. Izboljšava, po kateri bi se lahko zgledovali, je nevladna institucija NICE (National Institute for Health and Care Excellence), ki uvaja nove tehnologije, nove klinične in preventivne prakse ali izboljšavo že uveljavljenih ter meri stroškovno učinkovitost. Za zaščito pacientov pa deluje parlamentarni in zdravstveni ombudsman, ki pripravlja letna poročila, o kakršnih pri nas lahko le sanjamo. Iz teh poročil je jasno razvidno, kaj gre narobe in kako to nepravilnost popraviti. V Združenem kraljestvu dajejo za zdravstvo okoli 9,3 odstotka BDP (pri nas 9,4), pa kljub temu dosegajo dobre rezultate. Seveda njihovega sistema ne moremo neposredno prenesti v Slovenijo, lahko pa posnemamo njihove dobre prakse. Politika bi morala predstaviti jasno vizijo razvoja zdravstvenega sistema, ki bi bila sprejeta s širokim konsenzom in bi trajala dlje od mandata enega ministra za zdravje.