V spodnjem delu Hudičevega boršta, pravilno oblikovane zaplate gozda na golih travnatih strminah 1820 metrov visoke Cjanovce, gorskega vrha v grebenu med Storžičem na zahodu in dolino Kokre na vzhodu, so v soboto odprli skromno planinsko zavetišče, zgrajeno na temeljih lovske koče, ki jo je na nadmorski višini 1328 metrov leta 1922 postavil veleposestnik in navdušen lovec iz Preddvora Franc Dolenc. Po denacionalizaciji jo je njegova dedinja Božena Deu Eržen leta 2005 podarila občini Preddvor, ta pa jo je dala v upravljanje svojemu planinskemu društvu. Njegovi člani so močno dotrajano lovsko kočo s prostovoljnim delom na novo postavili, Planinska zveza Slovenije pa jo je uvrstila med svoje postojanke. Zavetišče bo odprto vsak konec tedna, po potrebi tudi pogosteje. Kot je zapisano v darilni pogodbi, zdajšnji lastnik ne bo mogel koče nikomur oddati, v njej pa bodo imeli darovalci, njihovi dediči, nasledniki in ožji sorodniki zagotovljeno možnost brezplačne uporabe, in če bo nekdanjim lastnikom vrnjena pravica do lova, bo občasna uporaba koče dovoljena tudi morebitnim najemnikom lova.
Hudičev boršt je bil njega dni raj za lovce, zdaj je predvsem za planince
Tam se stika več zanimivih poti: po dveh urah hoje pripelje s parkirišča tik nad vasjo Mače pri Preddvoru markirana pot, z zahoda pripelje pot od planinskega doma na Kališču pod Storžičem, na sever pelje strmo navzgor pot na Cjanovco in na greben od Bašeljskega prevala čez Bašeljski vrh in Mali Grintovec do Srednjega vrha, proti vzhodu pa gre od novega zavetišča markirana pot proti Javorovemu vrhu, Potoški gori in Sv. Jakobu, kjer stoji nad vasjo Potoče in Preddvorom planinska koča Iskra.
Marsikdo bi se odpravil na Zaplato že iz radovednosti, kako je od blizu videti v hrib vržen gozd. Domačini iz Preddvora, kjer je njega dni v gradu živela prva slovenska pesnica in pisateljica Josipina Urbančič Turnograjska, natančno vedo, kako se je ta gozd znašel na strmalih Cjanovce. Nekega davnega poznega večera sta se domačina iz Preddvora v gostilni, najbrž že močno v hlapih domače žganjice, sprla glede lastnine gozda na njuni meji. Če je to res tvoje, je takrat rekel eden od obeh, naj ga hudič vzame. Ta je hip zatem v resnici privihral, si ta gozd naložil na rame in z njim odletel proti hribom. Tovor pa je bil vendarle težak, počasi je šlo, in ko je bil nad sredino hriba, je pri svetem Jakobu zazvonilo. Hudič je izgubil moč, spustil tovor in reševal lastno kožo. Gozd je tam ostal do današnjih dni.