Najbrž so bili časi, ko je bilo zaupanje v sočloveka vse. Za razliko od danes. Pa ne zato, ker bi hipotetična analiza družbene razporeditve med poštenjake, oportuniste, nepridiprave, goljufe in težke barabe danes ali sploh kadar koli pretirano odstopala od klasične Gaussove porazdelitve. Gre le za to, da smo razvili sisteme, ki pomembnost zaupanja lahko zreducirajo na neko še prebavljivo praktično raven. Na raven, kjer nam soočanje z vsakodnevnim fenomenom zaupanja lahko velik del naše investicije tudi vrača.
Vendar ne. Ljudje se strašansko radi oklepajo prastarih stereotipov. Na vseh področjih. Naj gre za pisarije starih modrecev, ki so se čutili poklicani svetu nekaj pomembnega zapustiti, ali za verbalne nasvete pradedka. Oni so že vedeli. Starejša ko je modrost, bolj modra je. Seveda je v tehnično racionalni realnosti ravno nasprotno. Barve s časom bledijo. Tudi modra in tudi v modrosti.
Samo mimogrede, ravno ta teden mi je neki gospod hotel prodati nekaj pomembnih gradbenih nasvetov in se pri tem skliceval na to, da je že trideset let v našem gradbeništvu ter da pozna vse železne principe in koncepte tega področja. Sam o investicijskem gradbeništvu vem bore malo, a še to, kar vem, je neželena posledica tega, da sem se pustil v dveh projektih nasankati in padel v krdelo nesposobnih, skorumpiranih volkov. Zelo na hitro sem mu razložil, da je, glede na sedanje stanje našega gradbeništva, to prekleto slaba referenca, poznavanje ustaljenih metod pa lahko pripomore le toliko, da narediš ravno nasprotno. Ni razumel. Pa tako multidisciplinarni namig...
Kakor koli, vrnimo se k zaupanju. Ko sem pred leti predaval študentom, naj kot bodoči podjetniki poslovno raje sodelujejo s podjetji, ki jim ne zaupajo, kot s tistimi, ki jim, so me gledali precej čudno. Gre za to, da ne le v poslih, temveč na večini področij obstajajo dobri mehanizmi zavarovanja, in če delamo z nekom, ki mu zaupamo, jih površno izpuščamo. V življenju so me napeli ničkolikokrat, vendar nikoli tisti, ki jim nisem zaupal, marveč vedno tisti, ki sem jim. Osebna statistika nam torej veleva, da pri odločitvah damo prednost tistim, ki jim ne zaupamo, pred tistimi, ki jim. Ironično, vendar ste kdaj pomislili na to?
Poleg opisanega tveganja je pri odnosu z ljudmi, ki jim zaupamo, še ena praktična težava. Prekleto malo jih je. Dejstvo je, da če svoje življenjske aktivnosti omejim na ljudi, ki jim zaupam, je najbolje, da ne delam več nič. Odpade namreč večina mojih poslovnih partnerjev, športnih partnerjev in družabnih kompanjonov. Mar naj ne delam posla z nekom, ki mi sicer hoče zmakniti kak evro, je pa vrhunski strokovnjak? Naj ne igram tenisa z nekom, ki mi sem in tja ukrade kakšno žogo, vendar je odličen tenisač? Naj se odpovem prijateljem, ki imajo odličen smisel za humor, in jih zamenjam s tistimi dolgočasnimi, ki jim bolj zaupam?
Edino področje, kjer ima zaupanje še praktično vrednost, je izbira osebnega, življenjskega partnerja. OK, in psa. Pa še to prvo so pohlepni pravniki s tisoč in eno inačico predporočne pogodbe zbanalizirali na nivo vsega drugega. Ostanemo torej pri psu. In, evo, empirično smo se dokopali do končne resnice: zaupanje je na psu. Vendar lahko vas potolažim: to si lahko tudi privoščimo!
