Zatrpan s škatlami čaka na 100 let

KOPER – V koprski Semedeli živi najstarejši izbrisani, to je 97-letni Ivan Bago. Ob plebiscitu je celo opozarjal znance, naj si vendar uredijo dokumente, naposled pa je, prepričan, da je imel s papirji vse urejeno, nasrkal sam in za dolgih 13 let (do leta 2005) ostal brez obveznega zdravstvenega zavarovanja. Postal je apatrid, človek brez državljanstva. Pa čeprav v Sloveniji stalno biva že 60 let.

Brez elektrike

Novembra lani je ostal za nameček še brez elektrike. Dementnemu starcu so jo gladko izklopili. Nastal je dolg, zakaj, odkrito pojasnjuje njegov sin Zvonko: »Res je, oče ima pokojnino, okoli 370 evrov, pa tudi socialno pomoč, 250 evrov na leto, ki jo dobi prav za poplačilo električne energije. Zaželel pa si je, da bi pomagal mojemu sinu Davidu, ki študira v Mariboru, in prispeval, kolikor se le da. Veste, jaz imam samo 350 penzije, žena ne dela. In ko se je začelo šolsko leto, je dal oče tako za varščino kot tudi za najemnino, 900 evrov. Zato je torej nastal manjši dolg, ki pa bi ga s pomočjo omenjene socialne pomoči tako in tako poravnal(i). Vendar ne: starcu so elektriko v mrzlih zimskih dneh hladnokrvno izklopili in mu jo priklopili šele na silvestrovo!« Po več kot mesecu dni.

Sin Zvonko, ki ga redno obiskuje, mu je oni decembrski dan priskrbel nekakšno petrolejko. Da bi oče sploh kaj videl. Ko pa je prišel naslednje jutro, se je lahko od olajšanja le še pokrižal. Njegov oče je dal tisto svečo namreč pod ležišče, na katerem zaspi. »Le malo je manjkalo pa bi nastal požar …« si je oddahnil, ko je zagledal še povsem osmojeno kopalnico. »Odtlej, več kot mesec dni, nisem nič čistil, le zato, da boste videli, kaj se je zgodilo!« nam je razložil Zvonko. Le zato, da bi se na lastne oči prepričali, je pustil v prvotnem stanju tudi tla kopalnice. »Zgodilo se je, da je moral oče sredi noči na stranišče, star človek pač,« je razkrival 61-letni inženir strojništva. »In ker ni bilo luči, je padel in si pošteno razsekal glavo …«

Le kje spi?

Pri njegovem očetu smo se v družbi njegovega sina znašli šele pred dnevi.

V Ivanovem bivališču v središču Kopra je vse polno škatel in vse mogoče navlake. Razdejanje. »Le kje revež zaspi?« smo tuhtali ob pogledu na klavrno spalnico. 
Sredi kopalnice je bila avtomobilska guma in tla so bila rumenkasto razmočena. Zagledali smo tudi tisto osmojeno steno, o kateri nam je že prej govoril Zvonko. »Pustil sem tako, kot je bilo, da se vidi, česa je zmožna ta nehumana država!« Na srečo je njegovega očeta v kuhinji grela stara peč kiperbuš. Zrli smo ravno skozi neočiščena okna, ko nas je pozdravil očak s čepico na glavi. »Bago v madžarščini pomeni sova,« nas je mahoma podučil.

Ta prijazni striček se je rodil v slavonskih Našicah, očetu Čehu in mami Madžarki, na posestvu, ki ga je imel v lasti grof Vincencije Pejačević. Ker je tam živel večinoma madžarski živelj, zna Ivan madžarsko in hrvaško. Četudi slovensko razume, je ob našem obisku raje govoril v hrvaščini. »Tam ni toplo, ovdje je ipak malo toplije,« nas je posvaril in pokazal na stolček ob pečki, kjer najraje tiči. Posebno kadar je zunaj tako megleno, deževno in hladno. 
»Če bi bilo sonce, mene ne bi bilo zdaj tu!« Če bi bilo lepo, bi jo namreč gladko mahnil proti železniški postaji. Tam mu dajo starega časopisja, tam potem bere, bere in bere. Kadar Ivan izgubi orientacijo, ga domov pripeljejo policisti.

Ker zna menda odlično igrati na orglice, ga je njegov sin povprašal, kje jih ima. Pa mu je stari lepo odgovoril, da se je izučil za krojača. »Koja glasba se ti sviđa?« ga je Zvonko še glasneje vprašal. Oče pa se je odločil raje razpredati o nečem drugem: »V tistem času je bila vojna. Veste, oficir je moral biti vedno oblečen, ali je bilo kaj preširoko ali predolgo, vedno so me potrebovali in dela je bilo dovolj.«

»No, katera pesem ti je vendar najljubša?« se Zvonko še kar ni hotel predati, še dobro se spominja, kako je moral kot otrok očetovemu pihanju na ustno harmoniko slediti z bobnanjem po Dashevi škatli praška. »Čardaš!« se je Ivan le odločil povedati.

Med škatlami

»Joj, kdo bi si mislil, da bom prišel v Slovenijo?!« je Ivan že spet preskočil tematiko. Bil je to čas povojne cone B. »Rekli so mi, na morje greš.« Prišel je v Koper in prvič videl morje.

»Vodil sem raznorazna skladišča, kar je bilo v tistem času vražje težko, saj je vsakdo hotel kaj izmakniti …« Podobno kot danes je namreč večina delovala po principu – iz leve roke v desni žep. Ne pa Ivan Bago, ki so mu že kot vajencu njegovi judovski mentorji vcepili natančnost, načelnost in hitrost. »O, ne, prav nič ni smelo zmanjkati,« zaradi česar je imel ves čas kot sova (bago) oči na pecljih.

»Slišali smo, da ste bili zelo dolgo brez elektrike?!« smo skoraj zavpili. »Saj si mi ti rekel, kajne, da so mi jo izključili?« je vprašal sina. Pa je še tisti hip nekdo prižgal luč. »No, pa saj jo imam!« se je prešerno nasmehnil. »Kaj čem, zdravje mi še kar služi, čeprav... plešem pa nič več!« 
V življenju je moral ogromno preplesati, smo premišljevali, sploh ko smo slišali naslednje: »Kolikokrat so mi gospodične dejale, le kako si lahko tako vesel, zabavaš sebe in druge, spiješ pa čisto nič?! Vraga, zaplešiva, sem ji dejal!«

Ne, v gostilne ni nikoli zahajal! »Mama me je vedno zadolžila za kuhanje rakije, še kako dobro je vedela, da se je ne bom niti dotaknil. Res, z alkoholom nisva bila nikdar na ti!«

Takrat smo se še zadnjič razgledali po nepospravljenem stanovanju, le zakaj toliko škatel? »V trenutku se nabere,« je pojasnil Ivan. »Jaz jih prinesem, vanje zbašem star papir in jih vržem stran!« je vskočil Zvonko. »No, včasih pridejo že prav, a pogosto zmanjka prostora,« pa je dodal še njegov oče, si popravil čepico in nam zaželel – srečno pot! Mi pa njemu, da bi njegovi najbližji končno le stopili skupaj in mu pospravili stanovanje. »Saj,« kot je dejal naš najstarejši izbrisanec, »je stotica le še za vogalom!«