Zasuti Jernej bi rad rešil vsaj zidanico

SREDNJE GRČEVJE – Rane preobilnega deževja še kar skelijo in še dolgo ne bodo zaceljene. Naravne katastrofe, rezultat zadnjih povodenj in usadov, so številne rojake vzele za talce. Nekateri obupani že več kot dva tedna čakajo na pomoč občine in države. A ti imata preveč dela sama s sabo. In lokalnimi volitvami.

Eden od omenjenih talcev je tudi Jernej Hrastar, doma iz Novega mesta. Ta je od tete Francke že dolgo nazaj podedoval 132 let staro zidanico ter hektar parcele. Na njej je imel vinograd, sadovnjak in nekaj vrta.

Minevata namreč dva tedna, odkar je bil breg nad zidanico tako namočen, da je skorajda plaval. Takrat se je sto metrov višje utrgal silovit in mogočen plaz, takrat je njegovo parcelo – razpolovilo! Vinogradniški raj s prekrasnimi razgledi tam strmo nad Otočcem, ki je vsaj stoletje, tako pravijo, velikodušno razvajal, je pred dnevi vendarle pokazal svoje najostrejše zobe.

Da bi si to moč narave nazorneje predstavljali, se za začetek izplača zazreti proti obema Jernejevima češnjama. Ki sta še dva tedna prej rasli 50 metrov višje!

Pozabil na darilo

To leto nikakor ne bo zapisano s sijočimi črkami. Najprej mu je žled docela uničil bližnji gozd. Zaradi lastniških težav oziroma kot je pozneje izvedel, malomarnosti pristojnih, je imel s tem gozdom že veliko preveč sivih las. Polagalec gips plošč pa bi letos zlahka osivel tudi zaradi padca z lestve in poškodovane rame. Vsi zdravniki so mu priporočili terapijo v zdravilišču, Zpiz je to zavrnil in mu raje podaljšal bolniški stalež, tako da ni smel niti na morje. »Očitno se napačno pišem,« je besen nad klavrno situacijo večkrat siknil sveži abrahamovec. In če je imel hudič že mlade, se je nadenj za nameček vsul še dež.

Tisto soboto z neba ni padalo, ampak je zlivalo. Ker pa je njegova žena Darja že naslednji dan (v nedeljo) praznovala, sta bila s sinom Borutom dogovorjena, da gresta po darilo. Pa ni bilo nič od tega, saj ga je po telefonu že kmalu obvestil sosed Gregor Krže: »Vse se je zapeljalo! Toda ne boj se, tvoja zidanička je cela!« S sinom sta zato nemudoma odbrzela v Srednje Grčevje, kjer imajo zidanico. Kjer se je breg na več mestih razprl, bljuval blato, voda je iz podzemlja pridrla na plan. »Toda pri nas je bilo takrat še bolj ali manj na začetku, hiški in parceli še zdaleč ni grozilo,« se je spominjal Jernej. Nekje globoko v sebi je vendarle zaslutil – tisto najhujše. Zato je sinu, kot da bi vedel, dejal: »Tole bom s telefonom vse poslikal!« In s težkim srcem dodal: »Vsega tega že jutri ne bo več.«

Ker sta se tako dolgo zadržala, so se vse trgovine že zaprle. »Glej, jutri zjutraj bom šel na kofe, ko se boš naspal in uredil, greva po darilo!« je dejal sinu. Noč pa je pokazala svojo moč in narava je še enkrat udarila.

Občinarji v coklah

Prvega požirka jutranje kave še ni dobro izpil, ko je spet zazvonil sosed Gregor. »Točno sem vedel …« Vseeno je slušalko prislonil k ušesu in izvedel: »Zidanica je še, vse preostalo je šlo v maloro!«

Jernej je pričakoval katastrofo – in jo doživel. Zazrl se je v blaten in sto metrov dolg jezik, ki se je čez noč dokončno razprl. Vode so tekle, kjer nikoli niso. Darji je poizkušal razložiti, kaj se je zgodilo, toda na kraj nesreče ji ni dovolil. »Z mano ne boš šla!« ji je ukazal, vedoč, da bi jo strlo. Ko je videl totalno devastacijo, uničen vinograd, sadovnjak, vrt in blatno zajedo, ki odtlej vseskozi spreminja svojo podobo ter prav počasi izpodriva zidanico, je vedel – trud njegovih prednikov je šel v nič. »Vse je fuč!« je siknil. Spomnil se je še vseh prijetnih druženj na tisti mali terasi. Ki zre v breg. Ta je zdaj pod zemljo. Še danes mu gre na jok. »Z ženo, ki dela v bolnišnici, sva vselej komaj čakala, da prideva sem – v ta raj …«

Gasilci mu sprva sicer niso dovolili; nato je vse, kar je imel dragocenega, na lastno odgovornost vendarle še rešil. Gasilec Miha Jerman prav tako ni mogel verjeti: »Groza, saj to je trikrat več materiala kot pri Gričarjevih!« (Za informacijo: pri Gričarjevih iz sosednjega Štravberka je tiste dni rjovela tisočkubična gmota.) Prave trgatve pri Hrastarjevih to pot seveda ni bilo.

Že ob naslednjih padavinah, se zdi, bo blatna gmota nadaljevala svoj srditi pohod. »Po svoje si želim, da bi plaz zdrsnil tudi na občinsko cesto,« smo bili kar malce presenečeni nad Jernejevo željo. Takoj zatem smo razumeli: dva tedna je že minilo, a ga še nihče od pristojnih ni obiskal, se zganil, vsaj povedal, ali je tu sploh še varno ali ne! Ima Hrastarjeva zidanica s parcelo vred sploh še prihodnost ali je nima več? Je občina sploh seznanjena z Jernejevo stisko? Jernej se še predobro spominja, kako dolgo so z gasilci čakali na županovega svetovalca za civilno zaščito Fikreta Fejzića in druge predstavnike. »Nekateri so prišli kar v coklah, do vrha pa sploh ni šel nihče pogledat!« je ogorčeno pripovedoval. »Že naslednji dan naj bi prišel geolog, so mi obljubili, danes teče že 14. dan, a ga še vedno ni!«

Naj se kdo že zgane!

»Kdo neki mi potemtakem lahko zagotovi, da ne bo tole zgrmelo še proti meni,« pa je vskočil še najbližji sosed Vuko Lutovac. »So ti že kaj rekli, kdaj bodo prišli popravit in utrdit škarpo?« je vprašal Jerneja. »Nič!« mu je samo klavrno odvrnil. »Prav nihče me še ni poklical, prav nihče svetoval.«

»Toda, ali nimajo občine in država nekakšnih fondov za pomoč pri naravnih nesrečah?« je Vuko vprašal. »Od civilne zaščite mi je rekel, da imajo samo 20.000 evrov za sanacije! Predstavnik krajevne skupnosti pa mi je, denimo, ponudil telefonsko od novomeškega župana Muhiča. In kaj naj z njo?! Saj se tako ali tako nanjo nihče ne oglasi,« je gromko rekel Jernej. »In tudi zato sem, ker se počutim tako nemočnega, naposled poklical na Slovenske novice, da opozorim, ter da se nekdo od pristojnih že enkrat zgane!«

Zadnjič je mimo Hrastarjeve zidanice, ki jo bo zdaj zdaj odneslo, prišel možak, ki je zbiral humanitarne prispevke za Gričarjeve. Ko je videl grozečo gmoto, ki je v nekem trenutku uničila za hektar obdelovalnih površin, se je le prijel za glavo. »Nič ne bom rekel,« je samo izdavil. Jerneja ni hotel vprašati niti za vbogajme. In šel raje mimo. Mimo naravne katastrofe.