25 LET

Zastava na Triglavu

Objavljeno 14. maj 2016 20.30 | Posodobljeno 14. maj 2016 20.30 | Piše: Mirko Kunšič

Spomini na 12. junij pred četrt stoletja.

Mirko Kunšič

Spomini na 12. junij pred četrt stoletja, na temenu Triglava, so še vedno živi. Tisto sončno popoldne so me prijatelji, gorski reševalci postaje GRS Mojstrana, povabili, da se jim pridružim pri razvijanju zastave na simbolu slovenstva.

Domnevam, da sem si povabilo »zaslužil« s korektnim poročanjem o njihovem delu. Uradno je bil to projekt takratne vlade. Janeza Brojana so vprašali, ali bi že pred uradno razglasitvijo neodvisnosti samostojne Slovenije na vrhu Triglava razvili slovensko zastavo brez zvezde. V pripravljenosti je bila ekipa, ki bi tudi brez helikopterja lahko prišla na vrh in to naredila.

Joco Žnidaršič, urednik fotografije Dela, je bil, skupaj s snemalcem RTV Slovenija Janezom Kališnikom, uradni fotograf dogodka za zgodovino. Fotografije in filmski zapis razvijanja zastave na Aljaževem stolpu so vključili čez štirinajst dni v del osrednje proslave razglasitve neodvisnosti Slovenije.

Pilota policijskega helikopterja, Jože Brodar in Rajko Špitaler, sta peljala do Kredarice 21 gorskih reševalcev postaj Mojstrane, Kranjske Gore in Kranja. Smuči so pustili pri Triglavskem domu na Kredarici. Na vrhu so morali najprej odkopati konico Aljaževega stolpa s kovinsko zastavo, z letnico postavitve tega simbola. Janez Brojan, takratni načelnik postaje GRS Mojstrana, je skrbel za komunikacijo med pilotoma in skupino na vrhu. Tehnik letalec, Martin Rebolj, ki je zdaj že več mandatov uspešen župan občine Moravče, je med lebdenjem plovila odprl vrata za izstop na zasneženo strmino 2864 m visokega Triglava.

Na vrhu je Joco razporejal reševalce pod devetmetrsko zastavo v ikonografiji ameriških vojakov ob zavzetju Iwo Jime v drugi svetovni vojni. V prvem delu priprav sem bil, kot edini novinar, še lahko ob Aljaževem stolpu in fotografiral.

Posnetki z vrhov so vedno nekaj posebnega, a če je to še ob rojevanju ali ugašanju dneva, so barve nasičene, sence pa dolge. Triglavska se je tisti dan ulegla domala čez vso Gorenjsko, tja do Ljubljane. Prav dosti govorjenja tam gori ni bilo, paziti je bilo treba tudi na to, kam boš stopil. A ob toliko gorskih reševalcih letalcih sem se počutil povsem varnega. Dan je počasi ugašal in ob tako imenovani zlati uri zahoda je mojstrstvo znova dokazal Joco Žnidaršič. Viden tudi na mojem posnetku, narejenem iz helikopterja.

Takrat sem bil že ob snemalcu RTVS Janezu Kališniku, ki je dogodek snemal, medtem ko sta pilota krožila nad skupino, ki je prižigala improvizirane bakle, ker dostavljene iz Ljubljane niso bile dobre.

Šele iz časovne razdalje dobiva dogodek, ob razvijanju velike slovenske trobojnice brez zvezde, na vrhu Triglava, ker se takrat še ni vedelo, kakšna bo zastava neodvisne Slovenije, žlahtno patino.

Te dni je Aljažev stolp podobno »skrit« v snegu. Izkušeni alpinisti in gorniki ga redno obiskujejo.

Tam bodo zagotovo tudi ob letošnji obletnici. 

Deli s prijatelji