Stoletne poplave vse bolj postajajo vsakoletni pojav. Očitno pa nekateri tudi v tem vidijo priložnost, kako dobro zaslužiti na račun javnih sredstev. Vse skupaj je še toliko bolj problematično, ker se v teh dneh deli Slovenije soočajo s pravo vodno katastrofo.
Župan Iga je v oddaji Tarča navedel nekaj primerov povsem neracionalnega obnašanja države, ki občinam ne pomaga, temveč otežuje soočanje s poplavno problematiko. Med drugim je navedel podatek, da naj bi določeno podjetje za čiščenje 350 metrov precej neznanega potoka zahtevalo kar 36.000 evrov oziroma več kot sto evrov za vsak tekoči meter. Pri tem je najbolj zanimivo, da naj bi račun izstavilo skladno z veljavnim pravilnikom ministrstva za okolje in prostor. Pravzaprav je že na prvi pogled očitno, da je račun krepko napihnjen, na kar je opozoril tudi župan. Očitno so odgovorne osebe na resornem ministrstvu, ki so pripravljale ta pravilnik, bodisi povsem nesposobne realno predvideti stroške urejanja vodotokov bodisi povezane z interesnimi omrežji, ki na ta račun služijo. Zdi se skoraj neverjetno, da država posredno omogoča takšne zaslužke koncesionarjem, ki urejajo vodotoke, in to v času, ko so zaradi krize v gradbeništvu cene gradbenih del močno padle. Očitno pa za nekatere, ki pridobijo koncesijo države, ni krize, sta pa zato kriza in suša v javni blagajni toliko večji.
Mimogrede, tudi naslednje leto se bomo še dodatno zadolžili za kar 1,2 milijarde evrov. Zadeva v zvezi z zaslužkarstvom pri urejanju vodne infrastrukture je toliko bolj perverzna, ker je bilo v zadnjih dneh na tisoče Slovencev ponovno žrtev poplav, ki so precej tudi posledica neurejenih in predvsem slabo očiščenih vodotokov. V zadnjih dneh smo se od uradnikov resornega ministrstva in pristojne državne agencije Arso naposlušali besed, kako primanjkuje denarja za čiščenje strug rek in potokov. Zato je toliko težje razumeti, čemu že pred leti niso spremenili pravilnika, ki omogoča legalno izsesavanje davkoplačevalcev. Vsako čezmerno zaračunavanje določenih del pri ureditvi izbranega vodotoka seveda pomeni, da zmanjka sredstev nekje drugje, kjer zaradi tega ostaja nevarnost poplav ustrezno visoka. V zadnjih letih se je včasih bolj tiho, včasih pa tudi bolj na glas govorilo o tem, da naj bi določena podjetja na veliko služila z urejanjem vodne infrastrukture. Zato je zdaj zadnji čas, da tudi država ustrezno ukrepa in prepreči nadaljevanje okoriščanja izbranih posameznikov na račun javnih sredstev.
