LJUBLJANA, TUZLA – Zara se je rodila v 28. tednu nosečnosti (tri mesece prezgodaj), težka komaj 820 gramov in velika 30 centimetrov. Zdravniki ji niso dajali možnosti za preživetje, če pa bi že preživela, naj bi vse življenje le vegetirala. »Vrhunec vsega je bil, ko so mi rekli, naj prosim boga, da umre ... To je bilo preveč,« pripoveduje mama Gordana, ki se vsak dan skupaj s svojo junakinjo bojuje s cerebralno paralizo. Dan za dnem si postavljata nove cilje, ko dosežeta sprva zastavljene. In napredek je, kar mamo navdaja z optimizmom.
Ločena družina
Sedemletna Zara danes živi v Ljubljani, v podnajemniškem stanovanju skupaj z mamo. Rojstno Tuzlo sta zapustili zaradi boljših pogojev za zdravljenje v Sloveniji. Odšli sta 475 kilometrov stran in še danes družina čaka na dan, ko bodo (Gordana ima še enega starejšega sina) spet lahko skupaj. Najprej so mislili, da bosta na zdravljenju le leto dni, potem se je to zavleklo v dve leti, nato tri in pet.
»Nikoli nisem rekla če, ampak ko ...«
Mala bojevnica trenutno obiskuje šolo v Kamniku, kjer skrbijo za njen razvoj. V začetku je imela nekaj težav, zdaj pa se je na učitelje in sošolce že navadila. V šoli ima tudi terapije in se počasi uči tistega, za kar so rekli, da nikoli ne bo zmogla. Pri svojih sedmih letih počne tisto, kar znajo enoletniki. A napreduje. »Vidim, da lahko imam upanje. Vidim, kaj lahko. Vidim ogromen napredek,« pravi Gordana, ki ji optimizma ne manjka. »Nikoli nisem rekla če, ampak vedno ko,« je pojasnila za Dnevnik.hr.
»Ti si kriva, da Zara ne hodi«
Deklica je mamo nekega dne v parku vpraševala, kaj delajo otroci. Pa ji je odgovorila, da hodijo. Poskušala ji je pojasniti, zakaj ne hodi. Zara ji je nato dejala: »Mama, ti si kriva, da Zara ne hodi.« Gordani se je v očeh videlo, da jo to boli, a pravi, da se trudi in da nima časa za emocije. »Velikokrat me sprašujejo, ali jočem ... Vedno pravim, da ne,« odvrne.
S pupikami do denarja
Za življenje v Ljubljani porabita mesečno okoli 1500 evrov. Kako jih družina spravi skupaj, ne vesta. Gordana namreč ne dela. »Živim iz dneva v dan in načrtujemo le mesec dni vnaprej. Vsak njen korak je uspeh, za vsak uspeh pa je potreben čas. Ponosna sem na njo, na njene korake, čutim olajšanje, ker vidim, da napreduje,« pravi. Gordana sicer šiva pupike, lutke, s katerimi zbira denar za (ortopedske) pripomočke, da bi lahko njena hči kakovostneje živela.
