Zaradi sramotno nizkih cen na ulice

LJUBLJANA – Prvi večji shod kmetov po osmih večjih slovenskih mestih je minil mirno. Po besedah predsednika sindikata Antona Medveda je največ kmetov prišlo izrazit svoje zahteve v Ljubljani, na Ptuju in v Celju. »V vsakem mestu okoli 400, skupaj po vseh mestih pa nas je bilo približno 3000.«

Pravzaprav malo glede na kmetijstvo kot panogo, ki šteje 75.000 kmetij oziroma gospodarstev in je nanjo tako ali drugače vezano 300.000 prebivalcev. »Nekje moramo začeti,« pravijo.

Zahteve kmetov po poštenem razmerju cen v verigi preskrbe s hrano, po zmanjšanju uvoza nizkocenovnih izdelkov, po jasni opredelitvi živilskih izdelkov, da bi lahko potrošnik brez vsakršnega dvoma izbral živilo slovenskega izvora, so razumljive. Tudi ta, da je slovenska agroživilska veriga dobaviteljica hrane v javne ustanove, torej bolnišnice, šole, vrtce.

»Stanje v slovenskem kmetijstvu je tako slabo, da je treba nekaj narediti,« pove pridelovalec žita in pogajalec pri določanju cen žita Franc Kučan iz Tešanovcev v Prekmurju. »Razmerje med proizvodno in maloprodajno ceno v trgovini je do konca porušeno in nepošteno. Še leta 2013 je kmet dobil za liter mleka 38 centov, v trgovini smo ga kupili za 80 centov. Danes je odkupna cena mleka padla na 28 centov, končna maloprodajna je še vedno 80 centov. Enako je s krompirjem, katerega odkupna cena je padla na sramotnih 14 centov, maloprodajna je 46 centov,« pojasni Kučan.

Kmetje so na shodih tudi močno kritizirali oblast in kmetijskemu ministrstvu očitali neodzivnost v trenutni krizi.

Naj kmetu država plača urejanje krajine

Shod je tudi pokazal, da slovenski kmetje niso tako dobro organizirani kot denimo francoski, katerih akcijo smo lahko spremljali pred tedni po ulicah Pariza, kjer so jim državljani mahali in podpirali njihove zahteve. Zlasti so razlike med sektorji, spomnimo se le, kako so morali v začetku avgusta zavreči 100 ton slovenskega paradižnika, ministrstvo pa je zamujalo z uredbo in zelenjavarjev sploh ni povabilo na posvet o programu refinanciranja izgube, ki jo je sprejela komisija EU. Nekateri zelenjavarji so bili tokrat skeptični tudi do shoda. »Med sektorji so razlike, ministrstvo se v primeru zelenjave ni pravočasno odzvalo. Na ministrstvu ne živijo z našo realnostjo. Toda večja bo kriza, bolj bomo složni, v to trdno verjamem,« zatrjuje Medved in nadaljuje: »Zahtevamo korektno plačilo za kmeta, minimalno plačo. Pričakujemo, da se v tej državi kmeta obravnava po njegovi vlogi. Če govorimo o kmetu na hribovski kmetiji, kjer je pridelava precej težja, zato je na trgu nekonkurenčen, naj ohranjanje kulturne krajine, ki jo imamo tako radi, država kmetu korektno plača!«

Kdo bo prevzel slovenske kmetije?

Kmetje pravijo, da bo programsko obdobje financiranja kmetijstva 2015–2020 odločilno za slovensko kmetijstvo. Mladi prevzemniki kmetij imajo tudi finančno podporo, toda Medved se sprašuje, koliko bo teh prevzemnikov, če se bodo taki in drugačni pritiski na kmeta nadaljevali.

»Poglejte, star sem 55 let in ob delu na kmetiji sem živel v upanju, da bo jutri bolje. Mladi ne živijo tako, šli bodo na računalnik in pogledali, kaj se dogaja v Franciji, kako živijo kmetje v Nemčiji, Avstriji, kakšno podporo imajo, in se nato odločili. Njim ne bo noben minister, nobena oblast sadila rožic, ampak si bodo premislili in kmetovanje preprosto opustili!«

Kdo kmeta pri nas sploh sliši? »Razmišljali smo, naj se od končne cene vsakega kilograma slovenskega živilskega izdelka vzame 1 cent, kar pri 100 kilogramih pomeni 10 evrov, in se da kmetu pridelovalcu, pa ni razumevanja,« pove Kučan.

»Zadnjič sem izvedel, da kumar za vlaganje sploh ne pridelujemo, da jih uvažamo iz Indije. Kako naj bomo konkurenčni?« se sprašuje Anton Medved, ki nam je namignil, da pričakuje, da se bodo dogovorili v dveh mesecih. »Sicer pa bomo, ne vem, razmislili...«