Zaradi sosedov plačuje kazni na svoji zemlji

Sosedov nič ne zbliža bolj kot dobra ograja, pravi star slovenski pregovor. Ograje si želita tudi Stanko Smiljanić in njegova zunajzakonska partnerica Suzana Stražišnik, ki živita na Tratah, majhnem kraju sredi Slovenskih goric ob avstrijski meji.


»Želiva nekaj zasebnosti. Okrog najinega zemljišča bi rada postavila ograjo. Ne samo zaradi zasebnosti, tudi zaradi tega, da bi lahko imela psa spuščenega, ne pa, da mora biti revež vse dni zaprt v boksu,« nam je zgodbo začel razlagati Stanko Smiljanić.
Zakaj pa svoje parcele ne ogradita? »To bi rada naredila, a kaj ko nama to preprečujejo sosedi,« je izza kuhinjskega pulta dejala Suzana. Prav ona je tista, ki je leta 1998 kupila parcelo, na kateri je stala stara, dotrajana hiša. Iz zemljiške knjige ni razvidno, da bi bila parcela obremenjena s služnostnimi pravicami. Ko je Stražišnikova dala izmeriti velikost kupljene parcele, je ugotovila, da čez njeno zemljišče poteka tudi asfaltirana cesta, ki služi za dostop do njene parcele, a istočasno tudi kot cesta k dvema sosedoma.

Parcelo deli na dva dela

»Ko smo ugotovili, da cesta poteka po mojem zemljišču, sem se želela pogovoriti s sosedi. Takrat se oni niso želeli pogovarjati z menoj, zdaj pa je obratno. Odkar so vložili tožbo na sodišče, oni iščejo pogovor, a ga jaz zavračam, kot so ga oni, ko sem se preselila v njihovo sosesko,« ostaja neomajna Suzana.


Kot izhaja iz dokumentacije, je četverica sosedov, med njimi je tudi nekdanji komandir policijske postaje, na mariborsko sodišče vložilo tožbo zoper lastnico Suzano Stražišnik zaradi priposestvovanja služnosti. Zadeva naj bi se na sodišču začela prav danes. Četverica je že aprila letos sosedoma, Suzani in Stanku, poslala dopis, v kateri jima v zameno za priznanje služnosti ponujajo vsak po 400 evrov. »Tega nisva sprejela, saj cesta najino parcelo razdeli na dva dela. Istočasno pa tovrstni dogovori ne pridejo v poštev po vsem, kar se je zgodilo v preteklem letu,« pravi Stanko Smiljanić. Odločen je, da bo na sodišču dokazal, da se sosedje vozijo po njegovem zemljišču: »Tukaj je bila nekoč pešpot. Uporabljali so jo mlinarji, ki so delali v bližnjem mlinu, katerega lastnik je zdaj Rus. A ta pešpot je potekala povsem drugje, kakšen meter od žleba sosedove hiše. Oni (sosedje, op. a.) pa so si pozneje zemljišče kar prilastili, cesto prestavili, kjer jim je ugajalo, in jo še, s pomočjo krajevne skupnosti, asfaltirali.«


Spor med sosedi na Tratah je dosegel vrelišče, ko je Smiljanič začel odstranjevati asfaltno oblogo ceste, ki vodi čez zemljišče njegove partnerice. »Sosedje imajo štiri avtomobile. Po cesti se vozijo, kot da je to morska promenada. Ko sem začel odstranjevati asfalt, so poklicali policijo. Seveda oni niso pristojni za reševanje sosedskih sporov, a sem vseeno v tem času dobil nekaj kazni zoper javni red in mir. Enkrat celo zaradi tega, ker sem na svojem zemljišču imel spuščenega psa, ki naj bi na mojem zemljišču skakal na sosedo. Kaj pa ima ona za iskati na mojem zemljišču? Pozneje sva s Suzano celo dobila dopis njihovega odvetnika, da morava plačati 844 evrov za popravilo odstranjenega asfalta. Asfalta na najini zemlji,« se jezi Smiljanić.

Ni popuščanja

Suzana in Stanko imata rešitev, kako rešiti sosedske spore. Sosedje, ki zdaj od njiju zahtevajo, da jima priznata služnost na njunem zemljišču, naj si uredijo svoj dostop do glavne ceste, ki Trate povezuje z Lenartom. Pred dnevi, tako Smiljanić, jim je počila cev in so morali s kopačem razkopati del svojega zemljišča proti glavni cesti. »Če so že imeli bager na parceli, zakaj niso naredili kar izkopa za svojo dovozno cesto. Ta lahko poteka po meji njihovih parcel in pridejo povsem do glavne ceste. Pa je zadeva rešena z eno potezo,« predlaga Smiljanić.

A sosedje menda vztrajajo pri svojem in želijo uporabljati pot, ki naj bi, tako je zapisano v tožbi, obstajala že od leta 1914. Od njiju zahtevajo, da jima čez svoje zemljišče uredita polčetrti meter široko cesto. »A naj jim pozimi še odstranjujem sneg, da bodo lahko prišli do glavne ceste,« se šali Smiljanić.


Zadeva je torej pristala na sodišču, a zdi se, da bo minilo še nekaj časa do odločitve, ali so sosedje upravičeni do uporabe ceste, ki ni nikjer vrisana in v občinskih evidencah vpisana kot cesta. »Tukaj ne bova popuščala. Najlažje bi mi bilo, kot je naredil že marsikateri Slovenec, na cesto, ki vodi po mojem zemljišču, parkirati avtomobil in zapreti cesto. Prišli bi policisti in napisali zapisnik,« je sklenil Stanko Smiljanić.