V razbeljenem julijskem večeru je prižiganje žara mazohizem svoje vrste. Toda 4. julija, na praznik ameriške neodvisnosti, se tradiciji ni mogoče izogniti. In Jožef Casar, Prekmurec, ki je Rakičan najprej zamenjal za Ljubljano, nato pa še za ZDA, je pregovorni gostoljubnosti ljudi z ravninske pokrajine dodal še ameriško strast do pečenega mesa. Njegov žar je občudovanja vreden stroj, pravo čudo vrtne tehnike, ki pridno proizvaja dišeče zrezke in pekoče bosanske klobasice – sudžukice. Njegov lastnik je dobrovoljno skrbel, da se je miza šibila pod težo dobrot.
Glavno, da sva skupaj
Casarjeva ameriška zgodba se je začela s prijateljem s fakultete za elektrotehniko – Samom Omerzelom –, ki ga je povabil, naj pride delat v zagorsko Ultro. Začel je z urejanjem dokumentacije in hitro napredoval – najprej v razvoj, nato pa je postal eden od operativcev projekta Telargo. Zagorsko podjetje se je takrat razdelilo na tri področja – poleg povezovanja satelitske navigacije in mobilne telefonije še na mobilno plačevanje in avtomatske bencinske črpalke. S širjenjem trga je začel potovati v tujino, v ZDA in Hongkong, kjer so sodelovali z največjima avtobusnima podjetjema.
Vse več dela je zahtevalo vse daljše odsotnosti, dokler ni njegovo takratno dekle – zdaj žena Cvetka – pokazalo odločne plati svojega šaleškega porekla. »Po Hongkongu je bilo rečeno, da se bo treba ustaliti,« Jožef diplomatsko razloži, žena pa ga z druge strani mize hitro dopolni, »da je prihajal domov samo oprat perilo«. Namesto da bi se vrnil, ji je ponudil selitev v ZDA, saj je Telargo odpiral podružnico na drugi strani Atlantika. »Na začetku je bila malo osupla, kajne, Cvetka,« se je obrnil k ženi, »nato je rekla, da je glavno, da sva skupaj.« Jožef je postal vodja ameriške podružnice, ona pa je dala odpoved pri Banki Slovenije in v Telargu postala administratorka novega programa informacijskih sistemov.
Preselila sta se v Hoboken v New Jerseyju, na napačno stran reke Hudson ob New Yorku. A ni ju motilo, da se Newyorčani sosedom iz New Jerseyja posmehujejo, jih dojemajo kot nekoliko zaostale in za časom. »Če hočeš akcijo, je New York 20 minut stran. Tukaj pa je življenje umirjeno,« pravi Jožef, Cvetka pa brž doda, da »niti nista imela veliko časa za raziskovanje, saj je bilo v službi preveč dela«. Njun delovnik je postal še bolj natrpan, ko se je Ultra začela pogajati s kanadskim podjetjem Descartes za prodajo Telarga.
Z Descartesom na jug
Prehod je bil na začetku šok, še posebno, ker so Kanadčani delniška družba s četrtletnimi poročili lastnikom in strogo korporacijsko hierarhijo. »Prišli smo v veliko organizacijo, kjer je treba za vsako stvar urediti ogromno administracije, samo nakup novega računalnika je pravi podvig. Slovenci smo bili kar malo osupli,« Casar opisuje prve izkušnje v mednarodni družbi. Poleg njiju je v kanadsko last prišel tudi razvojni del družbe v Sloveniji. Nista zamenjala le podjetja, ampak sta se selila na jug, v dobrih 1400 kilometrov oddaljeno Atlanto. Del zmanjševanja stroškov je tudi združevanje pisarn, zato sta pakirala škatle in urejala podrobnosti s selitvenim servisom. »V Ameriki takšna selitev ni nič posebnega, za Slovence pa je skoraj nepredstavljiva. Za naju ... eh, kaj pa vem ...« Jožef zmigne z rameni.
Tokrat potujejo trije. Lani se jima je rodil sin Mark. »Zdaj bo morda celo lažje oditi iz Hobokna in bližine New Yorka, saj je z njim toliko dela, da skoraj ni časa za nič drugega,« pravi Cvetka. Nosečnost in rojstvo je doživela v ZDA, njuno zdravstveno zavarovanje je bilo dovolj dobro, da jima ni bilo treba doplačevati za sicer pregrešno drage ameriške zdravnike.
O vrnitvi še ne razmišljata
»Glede na stanje v Sloveniji naju ne vleče domov,« pravi Jožef. »Zdaj ko imava Marka, si ne moreva privoščiti, da bi se vrnila na slabše,« pojasni Cvetka. A zagotavljata, da bo Mark govoril vsaj tri jezike – angleško, slovensko in prekmursko.