VELIKI OBREŽ – »Vsi ji maksimalno pomagamo, da bi še lahko normalno živela. Mi ji več pomagamo kot vsi drugi skupaj. Čeprav iščeš pomoč tam, kjer bi jo moral dobiti, nihče noče pomagati. Najbolj me zanima, ali trpi samo za to boleznijo in koliko je napredovala. To bi rad vedel, da se lahko potolažim in si nikoli ne bom očital, da nisem naredil vsega, kar bi lahko,« vidno utrujen, predvsem zaradi skrbi za ženo Lidijo Deržič, pripoveduje Anton Deržič z Velikega Obreža pri Dobovi. Že več kot dve leti ima v mislih le eno stvar, in sicer kako bi še lahko pomagal svoji 54-letni ženi, ki trpi za, na žalost še neozdravljivo, alzheimerjevo boleznijo. Glede na to, koliko denarja vsak Slovenec na mesec nameni za delovanje zdravstvenega sistema, je tudi sam pričakoval, da bo v tem primeru v bolnišnicah deležen pomoči, ki si jo Lidija zagotovo zasluži. A namesto da bi mu kdo zares prisluhnil, je od zdravstvenih delavcev, kot pravi, slišal le to, da naj se sprijazni z ženino boleznijo in da v tem primeru ne morejo storiti ničesar več.
Na alzheimerjevo ga je opomnila sodelavka
Za boljše razumevanje njegove zgodbe moramo še v čas pred letom 2010, ko je, kot se spominja Anton, žena začela kazati prve bolezenske znake. »Vedno težje je govorila. Avtomobil je, denimo, v tistem času še normalno vozila,« razloži in doda, da je zaradi prvih težav še večkrat obiskala svojega zdravnika v Brežicah, ki ji je predpisal tablete in jo tolažil, da bo kmalu vse v redu. Zdravnik jo je leta 2010 sicer poslal tudi na CT glave, a ta ni pokazal posebnosti. »Ko je drugič prišla k njemu, ji je rekel, da govori že čisto dobro, in domov je prišla s košem zdravil,« se spominja Anton, ki je takrat ženi predlagal, da naj teh tablet ne jemlje, saj je bil prepričan, da so bili vzroki za njeno spremenjeno zdravstveno stanje drugje. »Doma nisem čutil, da je tako bolna. Mislil sem, da ima tiste ženske težave in bo vse v redu, kot ji je govoril zdravnik,« pravi in nadaljuje, da se je, ker se je ženino stanje počasi slabšalo, začel spraševati, kaj bi lahko bilo dejansko narobe.
Da bi lahko imela alzheimerjevo bolezen, mu je na misel prišlo šele po tem, ko mu je sodelavka povedala, da so jo v Brežicah videli, kako je v križišču prevozila rdečo luč. »To sem tudi jaz enkrat opazil, ko sva se peljala v Brežice in sploh ni pogledala na prednostno cesto, ko je zapeljala nanjo. Pa kljub temu nisem pogruntal, da bi lahko bil to znak bolezni,« pravi in nadaljuje, da je naslednji dan po obisku sodelavke začel resno razmišljati o tem, da mora biti za spremembami ženinega obnašanja nekaj bolj resnega. Ugotovil je, da so se pri Lidiji takšni simptomi začeli kazati že v letih 2007 in 2008. »Zdravnica v Novem mestu mi je dejala, da če bi že leta 2007 ženo peljali na slikanje, bi že takrat ugotovili, da gre za alzheimerjevo bolezen in bi ta počasi napredovala. Tiste tablete bi ji takrat pomagale, zdaj pa, da je že prepozno,« opozori že na, kot pravi, prvo zdravniško napako. »Te so se dogajale, ko je bila toliko prisebna, da je še sama hodila k zdravniku. Pa jo je on tolažil, da zdaj že bolje govori. Če se pri govoru začne, bi mu to moralo nekaj pomeniti, da pri vsej stvari nekaj ni v redu. In ko je takrat prišla domov, je bila, ker ji je zdravnik rekel, da ji gre na bolje, zelo vesela.« Zato sta se odpravila k drugemu zdravniku in ta mu je, kot pravi, takoj dejal, da ne potrebuje psihologa, ampak nevrologa. V novomeški bolnišnici so ji nato leta 2012 postavili diagnozo alzheimerjeve demence z zgodnjim začetkom.
Neuslišane Antonove želje
Tako kot njuna dva otroka se je trudil sprijazniti z ženino boleznijo in poskušal živeti karseda normalno življenje. Pri Deržičevih je takšno življenje nato trajalo še do lanskega avgusta, na začetku letošnjega leta pa že ni več mogla hoditi sama. Aprila letos je moral sprejeti eno izmed najtežjih odločitev, saj je moral ženo, s katero je poročen od leta 1978, nastaniti v Dom starejših in onemoglih občanov Severović na Hrvaškem, ki je od njegovega doma oddaljen okoli 20 kilometrov. Priznava, da sam zanjo ne more skrbeti, saj potrebuje 24-urno nego. Kot pravi, v domu lepo skrbijo za ženo in prve dni bivanja z njo niso imeli težav. Sredi maja pa je dobila takšne bolečine in vročino, da so jo morali takoj prepeljati v Splošno bolnišnico Brežice, kjer so jo, kot nadaljuje, oskrbeli, a mu niso želeli ugoditi, da bi jo peljali na pregled v Ljubljano, da bi z dodatnimi preiskavami ugotovili, ali za njenimi težavami stojijo še kakšni drugi vzroki. Pojasnili so mu samo, da jo bodo najprej pregledali na internem oddelku, nato pa se bodo dogovarjali o drugih možnostih. Šele po tem, ko je Lidijo pregledal psihiater, pa so na njegovo opozorilo, kot pravi Anton, še enkrat opravili CT glave, a tudi ta ni pokazal večjih nepravilnosti.
»V Domu me nevrologi, ki tja prihajajo dvakrat na teden, opozarjajo, da bi morali pri ženi opraviti pregled z magnetno resonanco. Morda bi lahko bi bile kakšne rakaste tvorbe. Ni nujno, da ima to v glavi, lahko ima kje drugje,« zaskrbljeno dodaja sogovornik.
Ker mu slovensko zdravstvo ne omogoča, da bi pri ženi opravili vse potrebne preiskave, se je odločil, da bo preiskavo z magnetno resonanco na Hrvaškem plačal iz lastnega žepa. »Rad bi videl, ali je res samo to ali je še kaj drugega,« pravi. Zaradi vsega skupaj se je na začetku tega tedna obrnil tudi na zastopnico pacientovih pravic v Novem mestu, saj je prepričan, da s tem, ko ženi ne zagotovijo primerne, kakovostne in varne zdravstvene oskrbe, še dodatno škodijo njenemu zdravju in ji, kot pravi, razen smrti, ne omogočajo drugega izhoda. Anton skrbi še za svojo 78-letno mamo in hudo bolnega brata.