BREŽICE – S strokovnim posvetom ter z odprtjem posavske muzejske vitrine in ulične razstave so se v Posavskem muzeju Brežice spomnili 100-letnice hudega potresa, ki je prizadel ta del Dolenjske. Zgodil se je 29. januarja 1917 ob 9. uri in 22 minut po lokalnem, srednjeevropskem času. Usklajevanje ur je bilo pred sto leti veliko ohlapnejše, kot je danes, očividci so tudi zaradi razburjenja in strahu navajali različne čase dogodka. Žarišče je bilo v neposredni bližini Brežic, njegova globina pa približno štiri kilometre. Najbolj poškodovani kraji so bili Brežice, Šentlenart in Zakot. Številne hiše so imele večje poškodbe konstrukcijskih delov, delno in v redkih primerih popolnoma so se porušili objekti. Kljub znatni gmotni škodi je potres zahteval le dve smrtni žrtvi. Ranjenih je bilo več ljudi, najbolj pa mladeniča v Krški vasi, na katera se je porušil del hiše.
60 popotresnih sunkov
Bil je ponedeljek dopoldne, mrzel zimski dan, ko je ob 9. uri in 22 minut prebivalce prestrašil močan potresni sunek. Tresenje tal je prišlo najprej navpično iz globine, sledili so mu hitri in močni vodoravni nihaji. Grmenju podobno hrumenje je preglasilo ropot podirajočih se dimnikov in sten.
Ljudi v hišah je zavil debel oblak prahu, tisti na ulicah so bili v smrtni nevarnosti. Omare so se prevračale in padale, slike so popadale s sten, predmeti in stene so močno nihali sem in tja. Vse je bežalo iz hiš. Čez nekaj minut je sledil drugi močan potres, ki je tiste, ki so se vrnili v stanovanja, da bi reševali predmete, znova pognal na cesto.
Hiše so bile dokaj stare in večinoma slabo vzdrževane. Grajene so bile iz opeke ali kamna, ponekod tudi lesene. Strehe so bile opečnate ali slamnate, v mnogo hišah so bila tla naravna, brez tlaka ali talnih oblog. Gradbeniki, ki so ocenjevali poškodbe, so opozarjali, da je razlog velikih poškodb slaba gradnja, ki je neustrezna za potresno aktivno območje. »Zato naj se v teh pokrajinah le proti potresu gradi varne hiše, ki morajo biti s primernimi napravami varne tudi proti ognju,« je opozarjal August Faleschini v časopisu Grazer Tagblatt.
Usodno pranje perila Potres je tudi v Krškem zahteval človeško žrtev. »Šestdesetletna vdova Uršula Arh je ob tistem času, ko je prišel prvi sunek, prala na Savi,« preberemo 3. februarja 1917 v Slovencu. »Ali je bil sunek tako močan ali pa se je tako prestrašila, reva je padla v Savo in izginila v valovih. Nesreče ni v prvem trenutku opazil nihče, šele pozneje so opazili ljudje, da je perilo še ob Savi, toda perice nikjer več. Do petka se trupla utopljenke še ni moglo najti kljub marljivemu iskanju.« |
Potres so čutili prebivalci celotne današnje Slovenije, njegov vpliv je segal tudi v Avstrijo, Italijo in na Hrvaško. Glavnemu sunku so sledili številni šibkejši, v prvem dnevu več kot 30, v naslednjem mesecu je bilo še okoli 30 popotresov. V zadnjih sto letih je bilo na tem območju še nekaj močnejših potresov, tudi takih, ki so povzročili manjšo gmotno škodo.
O potresu v Posavju je na kratko še isti dan poročal Slovenec, njegov poročevalec pa je dan pozneje, 30. januarja 1917, zapisal: »Včeraj dopoldne smo v Ljubljani čutili tri potresne sunke, kar smo že včeraj v našem listu beležili. Podzemske sile, ki so stresle zemljo, so napravile veliko škodo v Krški vasi in Brežicah. Posebno močno se je treslo v Krški vasi, ki šteje več kot 500 prebivalcev. Potres je tam napravil veliko škodo. Med hišami se jih je več podrlo, 28 jih je težko poškodovanih, skoraj vse druge hiše in gospodarska poslopja so bolj ali manj poškodovane. Prebivalci so bežali iz gugajočih se hiš, ne da bi poizkušali kaj rešiti iz njih. Gledali so le na to, da so rešili živino. Zavetja so iskali v lesenih hišah, kočah, skednjih in hlevih.«
Potres je napravil veliko škode tudi v Brežicah, je še sporočil Slovenec: »Močno je poškodoval veliko hiš in stavb. Posebno je trpelo poslopje okrajnega glavarstva, frančiškanski samostan, cerkveni stolp, notarjeva hiša in veliko drugih zasebnih hiš. Eno žensko so zasule podirajoče se stene; umrla je. Prebivalci so zapuščali mesto in iskali zavetja v sosednjih vaseh in tovornih železniških vozeh, v katerih se lahko kuri. V železniških vozeh biva veliko brežiških rodbin.«
Tri tedne pod šotori
O potresu v Brežicah je očividec poslal sporočilo, ki ga je časnik Slovenec objavil 1. februarja 1917: »Bil sem ravno na cesti. Nenadoma sem začutil tako silen sunek, da sem skoraj izgubil zavest. Grozno treskanje in prasketanje in že so padli s številnih hiš dimniki, opeke in omet na tla. Mesto je po malo minutah kazalo žalostno sliko. Nobena hiša ni ostala cela, zidovi so močno razpokani in skozi razpokline se vidi v stanovanja. Ljudje so takoj bežali iz hiš. Strah in zmešnjava sta bila splošna. Oblast je takoj odredila, da vsi zapustijo stanovanja. Prebivalci so deloma bežali na kolodvor in se nastanili v železniških vozovih. Za drugi del prebivalstva so postavili šotore. Mnogo jih je bežalo v sosednje vasi, veliko se jih je odpeljalo z železnico v razne kraje. V ponedeljek ob pol 12. uri jo bil drugi sunek. Ponoči sem čutil še nadaljnjih 11 sunkov, ki so bili veliko šibkejši kot prvi.«
Po 46 letih od brežiškega potresa se je Štefka Graul še živo spominjala, kaj se je dogajalo 29. januarja 1917 in pozneje: »Stara sem bila šest let, vendar se spominjam, kot da je bilo danes. Kot otrok sem sedela na mizi v hiši starega očeta pri bolnišnici. Zagrmelo je in se zatreslo, jaz pa sem padla z mize. Planili smo k vratom, nekdo me je potegnil za seboj. Požarni zid pri hiši se je porušil, poškodovana je bila tako, da je bila za stanovanje neuporabna. Neko žensko, ki je bila pri sorodnikih na obisku, je ubilo; nanjo se je sesul strop. Nato smo tri tedne stanovali pod šotori. V vseh stavbah je bilo kurjenje prepovedano. Po ričet smo hodili k vojaškim kuhinjam, ruski ujetniki so nam kuhali čaj z rumom in nas ponoči večkrat budili ter nas silili piti. Ker je bila huda zima, so se bali, da se ne bi kdo prehladil. Po treh tednih so nas premestili v meščansko šolo, po šestih tednih smo se vrnili na domove, ki smo jih s pomočjo vojske medtem popravili.«
