LJUBLJANA – Letošnje leto v Katoliški cerkvi zaznamujejo nepričakovane, a pomembne kadrovske spremembe – tako v Vatikanu kot na Slovenskem. Spomladi se je službi odpovedal papež Benedikt XVI., dobili smo novega papeža Frančiška, ta je te dni sprejel odpoved službe državnega tajnika Svetega sedeža Tarcisia Bertoneja, za novega pa imenoval Pietra Parolina, ki bo službo nastopil sredi oktobra. Novi ljudje prevzemajo vatikanska urada za splošne zadeve in za odnose z državami ter prefekturo papeške hiše.
Vrh odstopil, profesor izstopa
V nasprotju s Svetim sedežem, kjer odhajajoče dostojanstvenike sproti zamenjajo z novimi, pa je stanje v slovenski Cerkvi bolj depresivno. Službi so se morali odpovedati vsi trije zadnji predsedniki Slovenske škofovske konference (SKŠ): 2009 nadškof Alojz Uran, 2011 Franc Kramberger, 2013 Anton Stres. Hkrati s slednjim je moral odstopiti še drugi nadškof metropolit, mariborski Marjan Turnšek. Pred omenjenimi tremi je SŠK predsedoval poznejši kardinal Franc Rode, od 4. januarja 2011 tudi upokojen. SŠK se je tako znašel v precej nenavadni situaciji, da šteje šest članov (skupaj z Metodom Pirihom, ki je s 26. majem 2012 upokojen), kar je enako številu njenih živečih nekdanjih članov (ob navedeni peterici še Jože Smej). Cerkveno stavbo je zatresel odhod treh med njimi. Najprej Uranov, a ne takoj, ampak julija lani, ko je izvedel, da ni samo odstopljen, ampak tudi kaznovan, in mora zapustiti Slovenijo. Dobro leto je tega, ko se je še zdelo, da Uranovi sobratje v škofovski službi stojijo dovolj trdno in varno, da se na njegove klice po sočutju niso odzivali. Moral je priti letošnji julij, Stresov in Turnškov odhod, da so se zaslišali panični klici o obglavljenju slovenske Cerkve.
Vznemirjenje zaradi nadškofovskih odstopov se še ni poleglo, ko je dan pred velikim šmarnom iz štajerske prestolnice završalo, da je 62-letni vplivni duhovnik, profesor ljubljanske teološke fakultete, misijonar in mnenjski voditelj Drago Karl Ocvirk iz osebnih razlogov zaprosil za izstop iz duhovništva. Ocvirk je pomembna cerkvena avtoriteta, tudi če pustimo ob strani, da pripada redu lazaristov (tako kot Rode in Stres) in ga s prvim veže prijateljstvo že iz davnih skupnih časov pri celjskem Sv. Jožefu (kar je Ocvirk razgrnil v pismu podpore, objavljenem v Družini, ob lanskem Rodetovem otepanju z nadležnim nesinom Petrom Stelzerjem). Ocvirk je vedno znal povedati tako jasno in glasno, da se mu za poslušalce nikoli ni bilo bati.
Le za posebno plačilo
Zdaj pa je bil, nenavadno, Ocvirk tiho. Kaj je torej o njegovem izstopu iz duhovniške službe res, smo prejšnji teden vprašali tiskovni urad SŠK, ta pa nas je preusmeril na »provincialat družbe lazaristov, iz katere izhaja prof. dr. Drago Ocvirk«. Zdelo se nam je prav, da Ocvirka z elektronsko pošto zaprosimo tudi naravnost, da potrdi ali zanika, ob tej priložnosti pa smo ga zaprosili še za pogovor za Slovenske novice. Domnevali smo namreč, da bi nam imel kot misijonar in tudi sicer povedati dovolj zanimivega.
Drago Karl Ocvirk je prosilcu odpisal: »Spoštovani, ne spomnim se, da bi se kdaj kje srečala, še najmanj kakšno nedeljo ali na kak praznik v cerkvi ali ob njej, zato sem toliko bolj presenečen, da se zanimate zame in za meni najvrednejše stvari, obenem ste mi pa poln neznanec. Vsekakor nadvse nenavadno, če ne še kaj hujšega! Ali se morda motim?« Nato je prešel v zanj značilno držo: »Toda ker v dopisu na Tiskovni urad omenjate moje delo na Salomonovih otokih, predpostavljam, da ste človek dobrega srca, pripravljeni pomagati ljudem v stiski. Kakor hitro mi bodo iz Misijonskega središča sporočili, da ste posvojili enega od salomonskih otrok kot boter – o botrstvu se te dni veliko govori in si boste potemtakem z njim dvignili ugled – od začetka šolanja do konca, tj. kakih 11 let, se lahko srečava. To je pač fair play in pošteno, kajti vi boste za pisanje o meni zaslužili, še bolj pa vaš časopis, ne da bi se pretegnili. Zato od vašega časnika pričakujem, da se izkaže in nakaže na Misijonsko središče 1000 evrov za izobraževalni center v Honiari. Dokler ne dobim iz Misijonskega središča dopisa o vaši dobrodelnosti, pa lahko o vsem, kar vas zanima o meni, prebirate v Dnevniku. Toda zaradi tega imava še eno težavo. Bojim se namreč, da naju mediji ne bi obtožili plagiatorstva, ker bova pogrevala povedano. Nekaj podobnega se je namreč zgodilo sami prvi dami vlade, Alenki Bratušek, ki je prepisovala oziroma ponavljala samo sebe. Hvala za razumevanje in pomoč Salomoncem, Drago Ocvirk«
Medtem je res izšel napovedani članek, njegova vsebina pa – brez Ocvirkovega odvečnega strahu pred plagiatorstvom – je zakrožila po spletu. Na kratko, 62-letni teolog, »ki je 42 let služil Cerkvi in 32 let teološki fakulteti«, čaka na ugoditev njegovi prošnji o razrešitvi duhovniške službe. Potem bo s prisluženo pokojnino živel v ljubljanskem, nekaj več kot 40 kvadratov obsegajočem blokovskem stanovanju skupaj z bodočo ženo, njuno zdaj 10-mesečno hčerko in otrokom, ki ga pričakujeta prve decembrske dni. Veliko ni dodati, iz drugega vira morda le podatek, da je Ocvirkova izvoljenka nekako pol mlajša, njuno zbližanje pa naj bi bilo povezano z misijonskim delovanjem, tudi na Salomonskih otokih.
Prepovedani Vogrinec
Nekoč se je Drago Ocvirk tako sproščeno razgovoril o svojih pogledih na celibat, da so ga ovadili menda kar v Vatikan in bi mu bila trda predla, ko se ne bi zanj zavzela Franc Rode in Franc Perko. Na ovajanje je Ocvirk, razumljivo, še vedno zelo hud, od papeža Frančiška pa pričakuje, da bo prevetril tudi vprašanje duhovniškega celibata. Že pred več kot stoletjem pa se je za temeljito cerkveno obnovo, s celibatom vred, v knjigi Nostra maxima culpa (izšla 1904) s podnaslovom Kriza katoliške cerkve zavzel libeliški župnik Anton Vogrinec, a več kot knjižne prepovedi s cerkvenega vrha ni požel. Njegove trditve, kot »poskušal bom dokazati, da je krivda za upadanje katoliške vere v sami Cerkvi« in »ko bi Cerkev zahtevala od svojih služabnikov vzdržnost od alkoholnih pijač, bi se lahko obnašala pred svetom bolj samovšečno, kakor se s svojo celibatsko zadevo«, zdajšnji dogodki zagotovo aktualizirajo.
Salomonski ali Salomonovi otoki
Ležijo v Južnem Tihem oceanu, vzhodno od Papue Nove Gvineje ali severovzhodno od Avstralije. Državo z glavnim mestom Honiara sestavlja 990 otokov s skupno kopno površino 28.000 kvadratnih kilometrov in malo manj kot pol milijona prebivalci, neodvisnost od Velike Britanije so razglasili leta 1978. O varnosti potovanja tja slovensko zunanje ministrstvo pravi, da »obstajajo določeni varnostni zadržki za potovanja v posamezne dele države«. Preklinjanje je prepovedano: »Za preklinjanje so zagrožene visoke denarne ali celo zaporne kazni.« Zakonsko prepovedana in kazniva je tudi homoseksualnost.
