Zaradi kamionov se trese vsa vas

GRIVAC NA KOSTELSKEM – »Hočejo me pribiti na križ, češ da napadam mline na veter, ker ne dovolim, da razširijo vaško pot na tistem delu zemljišča, ki je zlatnina mojih prednikov. Če jim uspe, lahko zaradi hrupa tovornjakov, nagrmadenih s hlodovino, in objestnih voznikov pomahamo v slovo miru in varnosti v tej vasi.« Tako jasno, odločno in precej preroško je nekoč vztrajal danes že pokojni Martin Černe iz kostelskega Grivca, ki so mu po vseh teh letih ob stran končno stopili domačini.

Zgradili most 
za tovornjake

Černeta so nekateri imeli za vaškega posebneža, ki je včasih zganjal ihto tudi tako, da je bil sam proti vsem, a ducatom stalno živečih duš v kostelskem Grivcu se je zdaj posvetilo, da je ravnal povsem prav, ko jih je pred več kot dvajsetimi leti rotil, naj ne nasedejo zvijačam lokalnih (kočevskih) oblasti.

Že res, da je pot ali cesta, zgrajena leta 1993, del civilizacijskih pridobitev, a večina Grivčanov takrat ni slutila, da jim bo v prihodnosti prinesla toliko težav. »Ta most je jedro razdora,« pristavijo brata Davorin in Jože Bauer ter njun sosed Ivo Brčić. Na mizo položijo porumenelo fotografijo mostu s prvotno širino treh metrov. Davorin pritrdi, da so v dela sicer privolili in verjeli, da bodo mere ostale enake, a so bili kmalu izigrani, saj je starega nadomestil večji, širok 5,20 metra. Primeren je torej za velike transporte, a šoferji morajo pred njim na ovinku, ki je speljan pod kotom 90 stopinj, večkrat zaviti levo in desno, da gredo čezenj.

Spomni se tudi, da jih je pobuda o obkolpski povezavi slovenskih vasi od Petrine do Osilnice v dolžini dvajsetih kilometrov, ko so preplastili nekdanjo vaško pot, razdelila. Nekateri so bili za to, da cesta v dolžini 500 metrov pelje pod vasjo, nad Kolpo, drugi so menili, da bi bilo prav, da bi traso zakoličili nad vasjo po gozdu, na koncu pa je obveljala sredinska različica. »Od Petrine smo oddaljeni slab kilometer, do Kužlja so štirje. Če bi cesta potekala samo do tja, ji ne bi nasprotovali, a ker je jasno, da je bila grajena za razvoj množičnega turizma v osilniški dolini, smo potegnili ta kratko,« je prepričan Jože Bauer. Da so jih že takrat peljali žejne čez vodo, ne dvomi niti Ivan Brčić: »Zavajali so nas, češ da bo ves tovorni promet prevzela nova cesta od Osilnice do Kočevske Reke čez Borovec.«

Tovornjaki trgajo žlebove

V zadnjih mesecih so se razmere precej poslabšale, saj se je zelo povečal tovorni promet. Tovornjakarji namreč že več kot dva meseca po sedem- ali osemkrat na dan čez Grivec odvažajo z lubadarjem napadena smrekova debla iz doline zgornje Kolpe in Čabranke. Menda jim delodajalci grozijo tudi z odpovedjo, če bodo tovor vozili proti Strmi rebri in naprej proti Kočevski Reki. »Kdor si upa gor ali dol, je res nor. To je skrpucalo od ceste. Država je zmetala toliko denarja, da bi lahko po dolini zgradila magistralko. A ker je ni, nam tovorni promet greni življenje in seje strah. V Grivcu je nevarno živeti,« pravijo sosedje.

Brčić razlaga, da je med hišami le štiri metre prostora, nosilnost dotrajane ceste pa ne prenese težkih tovornjakov s priklopniki. Pod njihovimi kolesi se ves Grivac že dlje trese vsak dan razen ob nedeljah. »Odkar se je začela ofenziva zaradi lubadarja, je neznosno. Doslej so mi kamioni že desetkrat potrgali žlebove in del ostrešja, čeprav imam na tem delu hiše postavljen znak, naj bodo pozorni,« se potoži 77-letni Zagrebčan, po mami pa Grivčan, ki stikov z njeno rojstno grudo ni nikoli pretrgal.

Nekega dne je šofer, ki je priznal, da je vožnja po takšni cesti prava mora, komaj ustavil 15 metrov dolg tovornjak s priklopnikom, na katerega je bilo za štiri metre visoko naloženih več kot 40 kubičnih metrov hlodovine. Prehitro je pripeljal med hiše in zadel del strehe. Odleglo mu je šele, ko mu je delodajalec naročil, naj Ivu plača nekaj malega za odškodnino in pelje naprej.

Hlode bodo postavili kar sami

Takšno urejanje škodnih razmer bolj spominja na kaos, se strinjajo sogovorniki in naštejejo še več podobnih primerov. K temu pripomore državna direkcija za ceste, ki je na odcepu ceste proti Osilnici pri mejnem prehodu Petrina postavila znak, ki dovoljuje prevoz tovora z obremenitvijo osem ton po osi, pravijo.

Škodo in nevestne voznike prijavljajo policiji in na občino, vendar neuspešno. »Psi lajajo, karavana gre naprej,« se ne more načuditi Davorin Bauer. Pred sedmimi leti je svojo hišo za nekaj metrov umaknil od ceste, da je v njej našel nekaj miru, starejša dvodružinska hiša pa je poškodovana, saj prag sega skoraj na razširjeno cesto. Tako kot pri drugih mu z ostrešja večkrat pada opeka.

V vasi so otroci, a nobeden si ne upa na cesto. »Nekako bo treba ukrepati,« so odločni sogovorniki. »Kaže, da bomo sosedje kmalu navlekli hlode na cesto. Pisma na lastnika ceste in druge državne organe so na poti v Ljubljano. Je to skrb države za tistih nekaj duš, ki živimo tik ob meji?« se vpraša Davorin Bauer.