VELENJE – Janez Hojski iz Velenja kar ni mogel verjeti, ko smo ga poklicali in mu povedali, da imamo zanj hektoliter raznovrstne pijače Dana. »Pa kaj sem bil res jaz izžreban? Ne morem verjeti, da je mene doletela ta sreča,« je dejal, ko smo se napovedali na obisk. Ko smo parkirali pred enim od velenjskih blokov, nas je opazil že od daleč. Naproti nam je prišel z vnukom Neviem iz Ljutomera, ki počitniške dni trenutno preživlja v Velenju. Ko je Janez videl, da imamo poln prtljažnik brezalkoholnih pijač znamke Dana, je iskreno priznal, da ponoči od vznemirjenja niti spati ni mogel. Medtem se nam je že pridružila tudi njegova življenjska sopotnica Dragica, sicer Ljutomerčanka, s katero sta se spoznala in zbližala po smrti Janezove prve žene, ki jo je izdalo srce. »Saj veste, kako je, živeti je treba naprej. Jaz petkrat na dan pomijem posodo, če je treba, a kuhanje... no, to mi pa ne gre od rok,« prizna in ljubeče pogleda Dragico, potem ko sedemo za kuhinjsko mizo. Še pred tem smo jima seveda pomagali pijačo znositi v klet, saj je je toliko, da se vsega naenkrat, kljub veliki žeji v teh, še vedno vročih avgustovskih dneh, le ne da popiti. Pa tudi vnuk Nevio je pri tem pridno pomagal. »No, zdaj pa res ne bo žeje,« je, potem ko je s pogledom še enkrat zaobjel količino pijače, pribil Janez, ki je bil vse življenje zaposlen v velenjskem rudniku. A ni delal v jami, temveč je bil žerjavist, zato tudi ni imel beneficiranega staža. Kljub temu da pretirane sreče z nagradnimi igrami in križankami nima, pravi, da je srečen človek. »Star sem 67 let, še vedno sem hvala bogu zdrav, prehodil sem vse hribe po Sloveniji in še pol hribovja po Avstriji in Italiji ter se udeleževal raznih pohodov. Kot žerjavist pa tudi nikoli nisem imel kakšne nezgode, zato menim, da je vse to kar velika sreča,« nam pove in v smehu doda, da pa je enkrat na Terni zadel manjšo denarnico, a kaj ko je ta bila prazna. Potem nam navdušeno pove tudi, da je na Slovenske novice naročen od vsega začetka. »Le vmes, ko sem bil v Ljutomeru, sem jih odpovedal, ampak po tem, ko sva se z Dragico spet ustalila v Velenju, sem jih takoj ponovno naročil,« nam pove. Dragica pa nam razkrije, da je tudi v Ljutomeru vsak dan kupil časopis in se ponj odpravil tri kilometre daleč. »Saj smo imeli Novice tudi tam naročene, a jih je poštar prinesel šele okoli 12. ure. A do takrat ni zdržal in je šel ponje že zjutraj in tako smo imeli včasih doma tudi po dva izvoda,« nam zaupa Dragica in pove, da je tudi ona naša navdušena bralka. »Res, zame so Slovenske novice najboljši časopis, če je kakšna nagradna igra, pa rad izpolnim tudi kupon. In zdaj sem na to navadil že vnuka, in če kak dan nisem šel na pošto, me je na to spomnil on,« še pove Janez, ki bo odslej, kot pravi, še raje bral Slovenske novice in še naprej pridno pošiljal kupone. Morda ga doleti sreča še kdaj.