Zaradi donenja zvonov spijo s čepki v ušesih

CERKLJE NA GORENJSKEM –V Cerkljah na Gorenjskem se, statistično preverjeno, živi najbolje v Sloveniji. Imajo skoraj vse, kar je za to potrebno. Tudi kadar ljubljansko kotlino zastira megla, je pri njih sonce, bližnji Kranj jim zagotavlja delovna mesta, so druga gospodarsko najmočnejša občina in tudi druga občina po najmanjši porabi zdravil proti depresiji, četrta (od zadaj) po številu brezposelnih in osma z najbolj zdravimi občani. Pod izjemno naravno kuliso Kamniških Alp kmetje obdelujejo širna polja, športniki se na potkah med njimi množično rekreirajo, smučarji imajo na voljo bližnji Krvavec, malodane vsaka hiša se kopa v cvetju, vse je lično urejeno, skratka, Cerklje na Gorenjskem so videti kot raj na zemlji. Vendar naj bi imel ta raj napako. Sredi njega namreč stoji veličastna cerkev Marijinega vnebovzetja, ki naj bi s svojimi štirimi zvonovi zvonila vsakih 15 minut, in to od šestih zjutraj do osmih zvečer, zaradi česar se v Cerkljah menda ne da normalno živeti. »V bližini cerkve, v Ulici Ignaca Borštnika, morajo stanovalci uporabljati celo čepke za ušesa in slušalke, da lahko spijo,« nam je v anonimnem pismu napisala nezadovoljna občanka. Seveda smo šli preverit, kaj se dogaja in koliko jim zvonovi kratijo spanec in kalijo mir.

»Gospa, ki se pritožuje nad zvonjenjem naše cerkve, se je najverjetneje priselila iz mesta in ni navajena teh podeželskih običajev. Župan sem že 22 let in v tem času se je zaradi tega pritožil le en občan. Nas domačinov to ne moti, nasprotno, zvonjenje je lepa slovenska tradicija in jaz bi ga kar pogrešal, če ga ne bi bilo. Verjetno je za koga lahko moteče, a zagotavljam vam, da naši zvonovi ne zvonijo na 15 minut, ampak samo zjutraj, opoldne in zvečer,« pove cerkljanski župan Franc Čebulj, ki se še iz otroštva spominja, kako so zvonili ob požarih in pred vremenskimi ujmami. Sprašuje se še, koga pravzaprav lahko zmoti lep običaj, ko zvonovi bijejo za pokojnike. V občini imajo okoli 60 pogrebov na leto in velika večina jih je cerkvenih. To pomeni, da svojci sporočijo smrt pokojnika na župnijo in takrat zazvoni cingla, mali zvonček, potem pa do pogreba še nekajkrat zadoni veliko pogrebno zvonjenje. »Tudi med vojno za Slovenijo, ko so bombardirali bližnje letališče Brnik, so zvonili naši zvonovi in sprašujem se, ali jo je to tudi takrat motilo!«

Zvonjenje je slovenska duša in stvar srca

Župnik v cerkvi Marijinega vnebovzetja Stanislav Gradišek seveda v bitju cerkljanskih zvonov ne vidi nič slabega in nam je prav tako zagotovil, da ne vznemirjajo prebivalstva tako pogosto, kot piše v anonimnem pismu. Zazvoni zjutraj, opoldne in zvečer zazvoni in poleg tega ob pogrebih in cerkvenih praznikih, ob vsaki priložnosti s svojo melodijo. »Že stoletja je tako, zvonovi blagozvočno kličejo tako k žalovanju kot tudi k veselju in praznovanju. Če gre komu to tako na živce, mu svetujem, naj se pozanima, kaj je z njim narobe … Gospe osebno ne poznam, a če bi prišla do mene, bi se lepo pogovoril z njo, ker pa me anonimno zmerja po telefonu z besedami, ki jih tu ne morem ponoviti, se ne bom ukvarjal z njo. Veste, nikomur ni všeč vse, vsaka stvar lahko koga zmoti, a treba je spoštovati druge ljudi in njihove običaje. Zvonjenje je slovenska duša in stvar srca!«

Sprehodili smo se po Ulici Ignaca Borštnika, kjer naj bi bilo po besedah prijaviteljice cerkvenega hrupa življenje neznosno, vendar niti tam nismo srečali nobenega razjarjenega ali neprespanega občana. Vse je bilo spokojno in tiho in tik za cerkvijo smo naleteli na 80-letnega domačina, ki se je – dobre volje in v izvirni gorenjščini – tudi malo pridušal nad priseljenci, ki jih motijo podeželski običaji: »Mi, staroselci, smo na to navajeni, kot smo navajeni na vonj po gnoju. Tu je podeželje in to spada zraven. Verjetno pa komu, ki se sem priseli iz mesta, vse to ni všeč. A potem naj ostane kar tam!«

Da to o priseljencih in domačinih drži, nam delno potrdi Drago Fras, v Cerklje se je priselil že leta 1981, iz Kranja. Saj ne da zaradi zvonjenja dela kakšen cirkus, a ko ga ravno vprašamo, iskreno pove, da se mu le malo trapasto zdi, da morajo zvonovi glasno zvoniti vsako nedeljo zjutraj ob šestih. »Razumem, da gre za slovensko tradicijo in da je bilo v časih, ko še ni bilo ur in drugih tehnoloških pripomočkov, običajno, da so ljudi budili, da so potem ob sedmih prišli k maši. Vendar gre čas naprej in z njimi bi lahko šli tudi ljudje in si omislili budilke. »Vsi ne hodimo k maši in nekateri bi ob nedeljah radi malce pospali.«

Ves čas našega obiska Cerkelj na Gorenjskem smo na vsa ušesa vlekli, da bi vendarle zaznali krivca za tako hudo nezadovoljstvo anonimne občanke, a prav nič glasnega ni bilo slišati. Le vsako polno uro je odbila cerkvena ura, v slovo pa sta nam pomahali dve štorklji, ki sta si gnezdo uredili kar na dimniku župnišča, manj kot tri desetine metrov od cerkvenega zvonika. Glede na to, da štorklje prinašajo otroke, srečo in blaginjo, bi težko rekli, da je v Cerkljah na Gorenjskem življenje neznosno.