Zaradi 300 evrov pufa prodali njuno hišo

ARNOVO SELO – Zdaj je dokončno. Ernestina in Alojz Rožman iz Arnovega sela pri Brežicah morata zbrati 60.000 evrov, da bosta odkupila svoj dom. In to le zato, ker sodišče ni izvedlo izbrisa hipotekarnega posojila, čeprav je bilo njuno posojilo v celoti odplačano. Celo preplačano.

Kalvarija 64-letne Ernestine Rožman je dolga, njeno življenje zadnjih 20 let je en sam boj. Boj, da bi dokazala svoj prav. Toda na koncu ji ni uspelo, niti na sodišču ne. Brežiška sodnica, ki je zadevo pripeljala do konca, se ni z Rožmanovima v sodnih prostorih v vseh letih srečala niti enkrat samkrat. In je pred štirimi leti njun dom prodala na drugi dražbi za 27.000 evrov, čeprav je na drugem sodišču že tekla tožba proti paru posojilodajalcev zaradi domnevnih goljufij. Čeprav štiri sodbe krškega in višjega sodišča nesporno govorijo v prid Rožmanovih. Boj za pravico in resnico je v življenju družine pustil neznosno boleče in globoke brazde, še posebno hudo je posegel v življenje 69-letnega Alojza, ki se že vsa ta leta bori z vrsto rakov in spremljajočih težav.

Sodni mlini 
zmeljejo – človeka

Leta 1991 je Ernestina odprla svojo obrt, a po spletu okoliščin je morala po desetletju trdega dela in odrekanja obrt zapreti. Leta 1997 je dala v prodajo tri trgovske lokale z opremo in blagom. Bila je prepričana, da bo denar kmalu prišel, zato se je odločila za ugoden nakup novega avtomobila, saj je bila stara katra povsem odslužena.

V Oglasniku je zasledila oglas »za najbolj ugodno posojilo na Dolenjskem«. Odločila se je zanj, toda posojila ni dajalo oglaševano podjetje, ampak dve fizični osebi, in sicer Stane Leban z Mirne na Dolenjskem in Sabina Lipar iz Novega mesta. Kredit je Rožmanova po vseh pravilih zavarovala s hipoteko na hišo. Ker pa prodaja lokalov ni stekla po načrtih, tudi denarja v nekaj dneh ni mogla vrniti. V tistem času je bila Ernestina tudi dolžnica davčni upravi za prispevke iz dejavnosti in za prometni davek iz – predvsem neprodanih – ogromnih zalog trgovskega blaga.

Zgodba se je začela zapletati. Posojilodajalca sta začutila šibkost Rožmanove, izsiljen je bil odvzem novega avta. Liparjeva in Leban sta nato prodala avto, Ernestina pa je bila zaradi njunega pričanja celo osumljena utaje davka od prodanega vozila. Brežiško sodišče je kmalu ugotovilo, da je bila ovadba lažna in povsem neutemeljena. Kar je najpomembneje: Leban in Liparjeva sta pri prodaji avta iztržila višjo kupnino, kot je znašal kredit, Rožmanova pa je vmes poplačala tudi vse obresti in preostale stroške. Kljub vsemu je v zemljiški knjigi dolg ostajal neizbrisan.

Rožmanova je poplačala vse dolgove iz obrti, dobavitelje, uredila z bankami in državo, toda brežiška sodnica je izpeljala dve dražbi, čeprav je bilo vse od začetka jasno, da pri delovanju Lebana in Liparjeve nekaj smrdi; da je že pri obravnavi ovadbe sodišče nesporno ugotovilo, da avtomobila ni prodala Rožmanova – sodišče v Krškem je dokazalo, da sta avto nepooblaščeno prodala nekdanja posojilodajalca, kar je potrdilo tudi višje sodišče.

In vendar je odvetnik obeh, Lebana in Liparjeve, uveljavil nekakšno nepoplačano tečajno razliko pri nakupu in prodaji avta v višini dobrih 300 evrov (vsakemu od Rožmanovih do polovice v breme 170 evrov), in sicer v preračunu nemških mark v evre. »Po 15 letih so na sodišču iz zneska, ki ga po mojem mnenju sploh ni bilo, prišli do tega zaključka. In to na višjem sodišču!« Na vrhovnem sodišču pa o pritožbi Rožmanovih na tak izračun niso uvedli postopka ugotavljanja sodne napake, ker je šlo za »minoren znesek, manjši od predpisanega s posebnim zakonom«. Seveda, kaj pa je 300 evrov proti predpisanim 5000. Pa čeprav ti potem zato lahko prodajo hišo! Pritožba na ustavnem sodišču je bila zavrnjena lani.

To ni zgodba, to je zločin!

Ustavna pritožba je bila zavrnjena lani, piko na i je pred dvema mesecema postavilo pravobranilstvo v Novem mestu, ki je na pritožbo Rožmanovih odgovorilo, da sta Rožmanova izgubila pravdo (beri hišo, dom) zaradi »slabega pravdanja«!

Zdaj, ko ve, da je zanjo zgodba zaključena, Ernestina pravi: »Včasih je bilo verjeti, da na sodiščih najdeš resnico, pravico. Zdaj vem, da je to bolna iluzija, da si tam le nepomembna smet v tistih kupih papirja, in če nimaš dobrih zvez in znanstev, se nihče v tvojo zadevo ne poglobi vsebinsko. In meni niso ukradli le avta pa hiše, uničili so mi sleherno uro teh 17 let, pa ne le teh, tudi še preostalih. In ne le meni!«

Ob tem Rožmanova dodaja, da nikoli ni zanikala nobenega svojega dolga, nobene svoje napake. »Vse, kar sem morala, sem popravila, poplačala. A sodišče mi je v prah poteptalo osnovne človekove pravice, dostojanstvo, možnosti in ugled. Ne le za včeraj, tudi za jutri. V mojem primeru je šlo za dva velika goljufa, ki sta načrtno naredila, kar sta, in v svoje umazano kolesje potegnila še nekaj drugih ljudi. Šlo je za nerazumno dolgotrajen postopek na brežiškem sodišču, ki najbrž še danes ne bi bil končan, če jaz ne bi toliko vztrajala, tudi z objavo v sredstvih javnega obveščanja. Toliko sodnih zmed in zmot, kot jih je bilo – dokazano – v moji zgodbi, jih je malokdaj!« je prepričana.

Ker naključni kupec Rožmanove hiše nima z vso zgodbo nič, lahko razpolaga s kupljeno imovino. Rožmanovima bi jo prodal nazaj, a zdaj mora Ernestina – podnajemnica v lastnem domu –, zbrati astronomsko visoko odkupnino 60.000 evrov pri svoji pokojnini za 40 let dela 438 evrov in pri moževi invalidski, malček višji.

Da zmoreta preživetje, da zmoreta drage in pogoste poti k zdravnikom zaradi moževe težke bolezni, zdravila, da zmoreta zbrati denar za obdelovanje majhne kmetije, da imata vsaj zdravo in svojo prehrano, že tako komaj vežeta konec s koncem. Vse si pripravita sama, tudi drva.

Ernestina, ki si malce napolni baterije s predanim prostovoljnim delom v Sožitju, pogovor sklene: »Vse v življenju doslej sem znala rešiti. Zmogla vse. Res vse! Tega zdaj ne zmorem in ne znam. Zavezali so mi zanko okoli vratu in me pohodili. Prevaranti in sodišče. Kdor tega ali vsaj podobnega ni doživel v majhnem deležu, tisti težko razume, težko verjame. To ni samo zgodba, to je zločin! Primerljiv z umorom. Počasnim trpinčenjem, skozi 17 let, z ubijanjem. In kaznovana je žrtev, morilci se mirno sprehajajo po okoliških krajih.«