Preden Hočevar pokaže še BSA model 20 iz leta 1939, NSU pretis prima letnik 1964, puch rollerja, letnik 1958, in tomosa galeb iz obdobja 1960–1963, razloži: »Cilj našega kluba, ki je pripravil že osem razstav, je, da bi z MO Kranj našli dogovor za postavitev stalne razstave starodobnikov in gibljive kulturne dediščine v Kranju. Pričakujemo, da nam bodo odgovorni prisluhnili kot majhni, a nadvse delavni skupini, ki želi ohraniti kulturno dediščino in popestriti življenje v mrtvem starem mestnem jedru. Radi bi pripravili stalno razstavo in upamo, da nam bo MO Kranj prišla nasproti in pomagala pri pridobitvi in ureditvi prostorov.«
Vojna
odškodnina Nemčije
Posebno pozornost Slavko Hočevar nakloni motociklu ardiju, ki ga je dobil v roke pred tridesetimi leti v Dravogradu. Motor ima pestro zgodovino, saj je bil predan Jugoslaviji kot vojna odškodnina Nemčije, potem pa je potoval po Sloveniji in zamenjal nekaj lastnikov, od Ljubljane do Žirovnice. »Zanj sem odštel 800 takratnih nemških mark. Skoraj eno leto sem ga obnavljal, ker sem imel težave s pridobitvijo rezervnih delov. Sam motocikel je bil dokaj neznan, za nameček pa je bila tovarna Ardi v Nürenbergu med zavezniškim bombardiranjem med drugo svetovno vojno popolnoma uničena. Po vojni je niso obnovili.« Trenutno ima Hočevar v delu prvi Tomosov dirkalnik D3, izdelan leta 1959 v Kopru. »Narejena sta bila le dva taka motorja, enega je vozil legenda motošporta iz Kranja Leon Pintar, ki je z njim celo zmagal na mednarodni dirki v Portorožu. En originalni je v muzeju v Bistri, za drugim se je izgubila sled, ni ga več, jaz pa popravljam repliko takega motorja. Če bi se lotil dela, bi rekel, da je v nekaj deset urah sestavljen. Motor bo vozen, a je bolj kot ne razstavni eksponat.«
Zapravljivček
iz Vojvodine
Hočevar nato predstavi zanimivo sestavljanko med mopedom in dostavnim pripomočkom, podobne so imeli okoli leta 1960 ljubljanski zapravljivčki. »Po domače so jim pravili lifervagen, v Ljubljani so jih izdelovali v Avtomontaži, delal pa jih je tudi neki mizar v Domžalah. Uporabljali so Tomosove motocikle colibri iz serij 2 ali 3 ali 12. Odrezali so prvi del motocikla, sestavili posebno konstrukcijo in potem spredaj namestili kesonček za prevoz različnih stvari. Zapravljivčki so nekoč imeli kolesa, ki so jih gonili, motorji so jih potem nadomestili.« Hočevar se je o svojem zapravljivčku pozanimal in izvedel, da ni bil narejen v Ljubljani, temveč so ga sestavili v tovarni v vojvodinskem Bečeju leta 1964, kjer so delali brako prikolice. »Uporabili so Tomosov motor colibri s tremi prestavami. Za keson spredaj so uporabljali kolesa motorja NSU pretius prima, kar je precej zanimivo. Tovarna, ki je prvotno delala brako prikolice za kampiranje, je iz Tomosovega motorja in motorjev NSU, ki so jih licenčno izdelovali v Sarajevu, sestavljala motorne dostavne tricikle.« Tudi pot do tricikla je nadvse zanimiva, saj ga je Hočevar našel na Gorenjskem, le par kilometrov iz domače Kokrice, v vasici Ljubno. »V vas ga je pripeljal cestar, ki je popravljal poti v okolici. Sorodnik prvega lastnika ga je podaril enemu iz vasi, ta mi ga je odstopil in sem ga z veseljem restavriral.« Motorni zapravljivček ima 49-kubični motor s tremi prestavami in je delno prirejen, ker je zadaj nameščen večji zobnik, da se lahko prepelje več tovora. Slavko Hočevar pravi, da se da z njim dobro voziti: »Vendar je na začetku krmiljenje težavno, saj se je treba navaditi kesončka spredaj. Takrat ni bilo toliko prevoznih sredstev in je bil takle motorni tricikel primerno in uporabno sredstvo za transport. Za obnovo sem porabil približno pet mesecev, delo je bilo preprosto, saj se je večino delov dalo dobiti prek Tomosa. Na novo sem moral narediti listnate vzmeti, cel keson je na novo narejen, ker je bil prvotni lesen in ga je že požrl zob časa.« Izvemo še, da so okoli leta 1973 v Tomosu v Kopru iz modelov TR14 in TR15 naredili svoj dostavni motorni tricikel, ki pa je imel keson zadaj in poleg tega še pokritega s cerado.
Slavko Hočevar, ki je tudi v vrhu komisije za starodobne motocikle pri AMZS in ga obnavljanje starodobnikov kot hobi zaposluje že tri desetletja, pravi, da ima zdaj, ko je upokojen, malo več časa, da se lahko pomuja na sejme v Avstrijo, Nemčijo, Italijo in na Hrvaško, kjer se da pridobiti originalne dele: »Rezervni deli morajo biti originalni ali pa zvesta kopija, do zadnjega vijaka.