CELJE – Res nekaj smrdi. Le kaj se te dni dogaja v celjskih zaporih? Na noge so se dvignile tri četrtine obsojencev, ki prestajajo kazen v zavodu na Linhartovi v Celju. Razloge so med drugim našli v neprimernem oziroma nedostojnem vedenju paznikov, slabi prehrani, (pre)strogem hišnem redu ter nedopustnih razmerah za delo in bivanje. V petek in soboto so gladovno stavkali, tudi na delo niso odšli. Nato so se z upravo zapora dogovorili za prekinitev, a le, če se izboljšajo razmere za njihovo bivanje.
Bo Čuden zdaj kaznovan?
Sestavili so peticijo, ki jo je podpisalo 31 obsojencev od okoli 40 (izvzeti so priporniki, ki so pod posebnim režimom) s prvopodpisanim Dominikom Čudnom na čelu. Dvaindvajsetletnik je zbral največ poguma ter se izpostavil v imenu sojetnikov, zavedajoč se, da bo s tem bržčas izgubil ugodnosti, ki jih ima v zavodu, vključno z izhodi v mesto, pa še v samico bi ga zategadelj lahko vrgli. In to zdaj, ko je tako rekoč tik pred koncem prestajanja kazni. Vrata na prostost mu bodo odprli čez pol leta, na zaporniški žimnici zaradi ropa in napada na uradno osebo spi že 34 mesecev. »Kaznjenci spoštujemo pravosodne policiste. Pričakujemo, da bodo tudi oni spoštovali nas, vendar so arogantni in nas imajo za smeti.« Celjski zaporniki se zavedajo, da tudi pazniki ne delajo v idealnih razmerah in da so njihovi prejemki vse prej kot dobri, a to še ne pomeni, da morajo jezo zaradi slabih plač stresati nadnje.
Podpisniki zaporniške peticije opozarjajo, da so ne nazadnje tudi plače kaznjencev, ki delajo v JGZ Rinka, sramotno nizke. Navajajo urno postavko, ki znaša vsega 0,37 evra, s čimer si v svoji trgovini pravzaprav ne morejo kupiti ničesar, saj naj bi bile cene tam celo več kot trikrat višje kot v mestu. »Ne rečem, da je hrana slaba, je pa preskromna. Porcije so premajhne za nas, ki delamo po osem ur, to pomeni, da si moramo s svojim denarjem kupovati hrano, da nismo lačni na delovnem mestu,« dodaja Čuden, ki se je včeraj odločil, da bo nadaljeval gladovno stavko, pri kateri – kljub dogovoru z upravo zaporov – za zdaj vztraja samo njegov sozapornik Slavko Vrsočnik. Preostali bodo bržčas počakali, koliko se bodo razmere res uredile.
Ogromne razlike med zapori
Kako to, da se je zapornikom vendarle uspelo pogoditi z direktorico zavoda (Edita Mejač, op. a.), da naj bi uvedla nekatere izboljšave? Pravijo, da se je vodstvo ustrašilo predvsem zaradi proizvodnje Rinke, ki ob nadaljevanju stavke ne bi izpolnila naročil do kupcev, kar seveda pomeni manj denarja, v končni fazi pa tudi izgubo statusa dobavitelja. Treba je poudariti, da obsojenci niso segli po skrajnih ukrepih, saj v prvi vrsti želijo dostojanstveno odpraviti spor, tudi pazniki menda še niso dobili ukazov, kot bi jih v izrednih razmerah. Toda kaj bo prinesel današnji dan, ki je spet navaden delovnik, kaznjenci pa bodo že navsezgodaj videli, ali je vodstvo zaporov dogovor vzelo resno. V peticiji namreč omenjajo še slabe delovne obleke, ki bi jih morala zagotoviti Rinka, tako pa zaporniki delajo v premajhnih in strganih capah.
Med drugim opozarjajo še na zelo slabo vzgojno službo, pomanjkanje čistil in toaletnega papirja (od zapornikov se pričakuje, da bo vse čisto in urejeno), na prestroge interne sankcije, po katerih jetnika že ob najmanjši napaki doleti izolacija ali samica, prestrog je baje tudi hišni red. Na primer – kljub osemurnemu delovniku morajo opravljati še hišna dela. »V primerjavi z drugimi zavodi za prestajanje kazenskih sankcij je v Celju res strogo. V ta zapor so me iz zavoda na Povšetovi premestili 16. decembra lani in kmalu sem ugotovil, kako velika je razlika. To se nam ne zdi normalno. Niti v zavodski ambulanti ni zasebnosti, med obiskom pri psihiatru so vrata kar odprta in vsakdo lahko posluša, kaj se pogovarjaš. V Kopru in na Povšetovi ni tako.«
Zaporniki v Celju menijo, da bo dogovor, ki so ga v soboto sklenili z direktorico, držal kakšnih 14 dni. Problemi niso od včeraj, nekaj se je spremenilo, večina pa ne. Prepričani so, da mora javnost spoznati, kako z njimi ravnajo za zidovi. Vedo, da so storilci kaznivih dejanj, a so tudi ljudje, in zaradi vsega, kar preživljajo, trpijo še njihovi svojci, ki lahko o tem le poslušajo, ne morejo pa nič storiti.
Odvisnike izpustijo prej Večina obsojencev v Celju prihaja iz Zavoda za prestajanje kazni zapora na Povšetovi v Ljubljani, kjer naj bi jim obljubili izpust tri mesece prej. »Kdo, ki je odvisen od mamil in je bil že večkrat kaznovan, dobi izpust 21 dni prej, kdo iz odprtega oddelka, ki ima izhode in ni bil predkaznovan, pa le pet dni. To ni pošteno!« so še zapisali celjski zaporniki. V ta zapor so me iz zavoda na Povšetovi premestili 16. decembra lani in kmalu sem ugotovil, kako velika je razlika. |