LJUBLJANA – Da stanje v slovenskih zaporih, kar se tiče prezasedenosti jetniških celic, zadnja leta ni preveč rožnato, je že znano. O tem pričajo tudi podatki iz letnega poročila Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij za lansko leto, iz katerega je razvidno, da sta med najbolj zasedenimi zapori ljubljanski in novomeški, sledita koprski in mariborski. V ljubljanskem je denimo za kar 60 odstotkov več zapornikov, kot je zmogljivost zapora. Stanje bi se lahko precej poslabšalo, če bi vsi, ki so bili pravnomočno obsojeni na zaporne kazni, te začeli tudi dejansko prestajati. Po nekaterih podatkih naj bi bilo takšnih samo letos več kot 700. Spomnimo se na primer nekdanjega prvega moža SCT Ivana Zidarja, ki je bil v primeru Čista lopata pravnomočno obsojen na 14-mesečno zaporno kazen. Sodišče mora namreč še odločiti o njegovi prošnji za odlog izvršitve kazni, saj je v izdelavi dopolnitev izvedenskega mnenja. Kdaj bo povabljen, da se zglasi v zaporu, še ni znano.
733 nerešenih zadev
Ali omenjeni podatek o številu čakajočih na zapor, ki bi v primeru, da bi se izkazal za resničnega, pomenil še dodaten udarec za slovenske zapore, drži, smo najprej povprašali Vrhovno sodišče RS. Po njihovih podatkih je bilo število nerešenih zadev v vpisnikih za izvrševanje kazenskih sankcij (izvrševanje kazni zapora) ob koncu junija letos 733. A ob tem so nas opozorili, da ta podatek ne odgovori na vprašanje, ali bi posamezniki v teh zadevah tudi res morali začeti prestajati kazen zapora oziroma ali zato obstajajo kakšni zadržki. »Da bi šel kdo na prestajanje zaporne kazni, mora biti sodba z izrečenim zaporom pravnomočna in izvršljiva. Obsojenec lahko še 15 dni po pravnomočnosti predlaga nadomestitev kazni z eno od alternativnih oblik, poleg tega pa lahko po prejemu poziva za nastop kazni predlaga odložitev prestajanja ipd.,« nam je pojasnil Gregor Strojin iz službe za odnose z javnostmi pri omenjenem sodišču in dodal, da nimajo podatka o tem, koliko je takšnih primerov. Poleg tega ne poznajo vseh možnih in tudi opravičljivih razlogov, da obsojeni še niso začeli prestajati kazni zapora.
Najmanj 165 jih še ni šlo v zapor
Da bi se lahko vsaj približno dokopali do podatka, koliko je še takšnih oseb, ki bi že morale sedeti za rešetkami, smo se z vprašanji obrnili na vsa slovenska okrožna sodišča, saj ta izvršujejo zaporne kazni tudi za vsa sodišča svojih sodnih okrožij. Najbolj natančno so odgovorili na krškem, slovenjgraškem, mariborskem, koprskem, novogoriškem, novomeškem in ptujskem okrožnem sodišču. Iz podatkov, ki so nam jih poslali, sledi, da zaporne kazni po pravnomočni obsodbi še ni začelo prestajati 165 ljudi (na območju Krškega 7, Slovenj Gradca 29, Maribora 39, Kopra 60, Nove Gorice 2, Novega mesta 19 in Ptuja 9). Pri tem je treba dodati, da v primeru krškega okrožnega sodišča niso vštete zadeve iz pristojnosti tamkajšnjih okrajnih sodišč. Med razlogi, da se ti še niso znašli za zapahi, na sodiščih navajajo prošnje za odlog prestajanja zaporne kazni, urejanje družinskih zadev, nevročene pozive (nekateri obsojenci so v tujini) in prekinitev postopka. V primeru novomeškega okrožnega sodišča pa gre v nekaterih primerih tudi za osebe, ki so bile pozvane na prestajanje kazni zapora v septembru. Manj podrobno so na naša vprašanja odgovorili na preostalih sodiščih (ljubljanskem, celjskem in murskosoboškem), saj ali teh podatkov ne vodijo ali pa bi morali ročno pregledati vse spise – ali pa, kot so nam odgovorili na celjskem, ravnajo v skladu z 18. členom zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, kar pomeni, da obsojenca pozovejo v roku osmih dni od prejema pravnomočne in izvršljive sodbe. Z ljubljanskega so sporočili le, da je bilo letos na zaporno kazen pravnomočno obsojenih 480 posameznikov, na območju celjskega sodišča je bilo takšnih primerov 139, na območju murskosoboškega pa 148. Odgovora nam niso poslali le s kranjskega okrožnega sodišča.
Novi zapori?
Če se za hip vrnemo k prostorski stiski v slovenskih zaporih, je že samo število posameznikov, ki se še niso znašli za rešetkami, dobro opozorilo oblastem, da bi bilo treba nujno razmisliti o izgradnji novih zaporov. Kot piše v letnem poročilu Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij, jim je zasedenost v ljubljanskem zavodu za prestajanje kazni uspelo zmanjšati z dodatnimi ukrepi, kot sta prerazporejanje zaprtih oseb iz bolj zasedenih v manj zasedene sobe, oddelke in zavode ter premeščanje zaprtih oseb v zavode, ki so manj zasedeni. Prostorsko stisko bi lahko nekoliko omilila izgradnja novega ljubljanskega zapora na Bizoviku, a vlada pri tem še vedno ni rekla zadnje besede. Velik problem je tudi vse manj zaposlenih v zaporih, saj se je njihovo število zaradi varčevalnih ukrepov samo v enem letu zmanjšalo za 30.
