Najbolj priljubljena športna panoga v Sloveniji ni smučanje ali nogomet, temveč metanje polen pod noge. Etnične razprtije na narodnostno pisanem prizorišču športa v nekdanji Jugoslaviji so se po osamosvojitvi najbolj severne republike v mikroveličini na lokalni ravni prenesle v srž slovenskega športnega udejstvovanja. Biti športni funkcionar pod Alpami ne pomeni le odgovornosti in ljubiteljske žilice za vodenje svoje priljubljene športne panoge, temveč tudi priložnost upravljanja javnih financ, vsaj ko gre za državne prispevke za posamičen šport, in pokroviteljskega denarja. Tudi v športu je tako, kdor ima oblast, ima tudi denar. Torej privilegij, da ima roko nad blagajno svoje panožne zveze.
Zime je sicer konec, toda kar zmrazi nas, ko se nam utrnejo spomini na to, kar se je pletlo v mesecih, ko je bila podlaga bela, drselo pa je zaradi številnih sporov v zimskih panogah. O denarju Mednarodne hokejske zveze, ki je namesto, po zaslugi starega vodstva, v blagajni Hokejske zveze Slovenije pristal na drugem računu, šlo naj bi za 300.000 evrov, čivkajo že vrabci na strehi. Ironija je tudi, da recimo naporni dvoboj v več rundah za naziv predsednika odbora in zbora alpskih disciplin pri Smučarski zvezi Slovenije ni potekal med kandidatoma iz različnih slovenskih regij, ampak sta se udarila kar iz ene, Gorenjske. Dušan Gorišek (Radovljica) je v drugem glasovanju klubov, ki združujejo članstvo na dilcah, za štiri glasove pretrgal ciljni trak pred Bojanom Špikom iz Škofje Loke. V ozadju vsega je bil predvsem spopad vizij obeh pretendentov, kdo bo v smučariji, pod njunim vodstvom, imel katero funkcijo. Okoli zavlačevanja pri potrditvi nagrade žlahtnemu deskarju iz Sočija Žanu Koširju za svetovni pokal v sezoni 2012/13 pa se kar ne moremo znebiti vtisa, da je Tržičan v hendikepu, ker je pač v odboru za deskanje močan vpliv velenjskih klubov in tistih iz okolice. Pa najsi je nagrajevalni pravilnik odbora pravno prava packarija.
