Zanimajo jih redke znamke

Tako kot drugod v Evropi je tudi pri nas množično zbiranje znamk v upadanju, obenem pa je vse več resnih zbiralcev, ki se poglabljajo v svoja tematska področja in jih ne zanima zgolj polnjenje in kopičenje albumov, ampak proučujejo različne vidike poštne znamke, še zlasti zgodovinske okoliščine, v katerih je nastala oziroma bila uporabljena,« pravi eden najboljših poznavalcev slovenske filatelije, 45-letni zbiralec in filatelistični trgovec, univ. dipl. ekonomist Saša France iz Ljubljane, ki ocenjuje, da je bilo zbiranje znamk na Slovenskem najbolj razširjeno okrog 1985., potem pa je zanimanje za ta konjiček začelo postopoma usihati, k čemur je v zadnjih letih svoje prispevala še splošna gospodarska kriza.

»S tem ko se je trg krepko skrčil za novitete, za velike količine potiskanih papirčkov z vsiljeno visoko nominalno vrednostjo, se je na drugi strani začel 'čistiti', tako da prave, redke slovenske znamke in poštna zgodovina dosegajo cene, ki so bile še pred petimi leti nepredstavljive.

Resda je v malo starejši generaciji od moje v osnovni šoli skorajda vsakdo zbiral znamke, k čemur so veliko pripomogli tudi filatelistični krožki. Ti so danes silno redki. Od tega konjička sta jih pozneje najprej odtegnila šport in zabava, zatem študij in stroški, povezani z njim, nato iskanje službe, stanovanja, ustvarjanje družine ipd. Toda mnogi od teh nekdanjih zbiralcev so se začeli v srednjih letih, ko so poglavitne reči v življenju bolj ali manj uredili, vračati k filateliji. Drugače je z današnjimi šolarji, ki odraščajo z računalnikom in medmrežjem in za katere so sedenje, gledanje v nazobčane papirčke in listanje po filatelistični literaturi nezanimivi. Pošta bi morala za mlade pripraviti posebne, njim prilagojene znamke: tematsko, oblikovno, tehnično itd., česar so se ponekod, denimo v Švici, že lotili,« pojasnjuje sogovornik, ki ga je za zbiranje in proučevanje znamk navdušil oče Miroslav.

Pri dvanajstih letih se je že včlanil v Filatelistično društvo Ljubljana, leto pozneje (1980.) je na razstavi v Mostarju za svojo zbirko verigarjev, prvih slovenskih poštnih znamk, prejel zlato diplomo, pri petnajstih pa si je kupil primerek prve znamke na svetu, črni peni, znamko nominalne vrednosti en peni v črni barvi s portretom kraljice Viktorije, ki jo je angleška pošta uvedla 6. maja 1840. Ta dejavnost ga je potlej tako prevzela, da je na ekonomski fakulteti diplomiral z nalogo Ekonomski vidik filatelije in se 1992 z ustanovitvijo podjetja Philadria odločil, da bo živel od nakupovanja in prodaje filatelističnega gradiva. Za zdaj je edini Slovenec, ki se uradno ukvarja izključno s tovrstno trgovino, še vedno pa seveda zbira verigarje in znamke, ki so bile na našem ozemlju v uporabi med italijansko in nemško okupacijo med drugo svetovno vojno, ter vse, kar je povezano s Piranom.

Če govorimo o tako ali drugače organiziranih zbiralcih znamk, potem jih je v Sloveniji okoli pet tisoč, približno četrtina je včlanjenih v filatelistična društva, preostali pa bodisi na pošti kupujejo novitete bodisi hodijo na bolšje sejme ter povsem nesistematično – brez ustreznega poznavanja strokovne literature in katalogov – kupujejo, kar jim je pač všeč. Naši filatelisti kljub zmanjšanemu zanimanju še vedno najraje posegajo po slovenskih novitetah in tudi starejših znamkah, med katerimi imajo posebno veljavo verigarji. To je skupno poimenovanje za znamke, ki so bile v Kraljevini SHS v prometu od januarja 1919 do novembra 1921 in za katere je načrte izdelal slikar Ivan Vavpotič. Na prvih znamkah je upodobil sužnja, ki, obsijan s sončnimi žarki svobode, trga verige suženjstva, od tod pa izvira njihovo ime. Še posebno iskane so lokalne izdaje znamk iz 1919 (Beltinci, Dobrovnik), italijanske in nemške okupacijske znamke iz obdobja 1941–1945 ter znamke Vojaške uprave jugoslovanske armade (VUJA) za slovensko Primorje, Istro in Reko v coni B Julijske krajine 1945–1947.

Klasika večine zbiralcev je še zbirka Jugoslavije po 1945, od drugih držav se najbolj navdušujejo za Nemčijo, Avstrijo, Italijo, Lihtenštajn in nekdanje jugoslovanske republike. Med slovenskimi tematskimi zbiralci so priljubljeni ptiči, metulji in druge živali ter promet, zlasti železniški, pri nekoliko zahtevnejših pa se v zadnjem obdobju povečuje zanimanje za poštno zgodovino, se pravi za zbiranje celin oziroma celotnih poštnih dokumentov: pisem, razglednic, dopisnic, žigosanih poštnih obrazcev. Praviloma se osredotočijo na določeni kraj, iz katerega filatelist prihaja oziroma ima do njega poseben odnos. Zanimivo je še, da večina organiziranih zbiralcev še vedno raje seže po nežigosanih znamkah, opazno manjšino pa predstavljajo znamkarji stare šole, za katere je prava znamka le tista, ki je opravila svoje poslanstvo med odpošiljateljem in prejemnikom pošiljke.

Filatelistični zanesenjak Saša France ob tem opozarja, da so mnogi naši zbiralci preveč površni, ko gre za kakovost oziroma izvirnost znamk, ki jih nabavljajo; poceni nakup je tudi na tem področju lahko zelo varljiv, zato se je treba pred vsakim nakupom temeljito pozanimati o ponujenih znamkah, se posvetovati z izkušenimi filatelisti v društvih ter proučiti strokovno literaturo. Potrebne je precej previdnosti, kupovati je treba le pri zanesljivih ljudeh, ki za vrednejše kose zagotovijo ateste in z njimi neoporečnost. Tudi na slovenskem filatelističnem trgu namreč kroži precej ponaredkov in veliko je ljudi, med njimi so tudi nepoštenjaki, ki se želijo okoristiti na račun kupčeve naivnosti.

In kaj bi morala slovenska poštna uprava storiti, da bi se zanimanje za nove znamke spet povečalo? »Tako naša kot tudi druge poštne uprave v Evropi bi morale bistveno spremeniti politiko izdajanja znamk: zmanjšati število izdaj in znižati previsoke nominalne vrednosti! To se je še zlasti zaostrilo po 2008, ko je precej ljudi prenehalo kupovati nove znamke in se celo obrnilo od filatelije. Večini poštnih uprav ni jasno, da za dobro prodajo znamk ni dovolj samo štancati poslikane papirčke z ogromnimi nominalami, trg mora te znamke sprejeti. Toda če se neka poštna uprava petnajst let ne zmeni za informacije o slabem odzivu kupcev, je rezultat jasen,« je kritičen sobesednik.