Zamaški upanja za malega Marka

PTUJ – »Pravzaprav je to danes veliko presenečenje. Ganjena sem, ker nihče ni povedal, kaj nas pravzaprav čaka. Z zbranim denarjem si bomo pomagali pri terapijah. Mark potrebuje dodatne nevrofiziološke terapije in masaže. Pripomočke in vse drugo pa je treba doplačevati kot nadstandard,« nam je na vhodu v ptujsko skladišče Slovenskih železnic razlagala Jasna Furman, mama šestinpolletnega Marka Krmpotiča. Fanta, ki se je rodil s cerebralno paralizo, in njegovo družino (očeta Damijana in mamo Jasno) je na Ptuju čakalo presenečenje. Sicer so vedeli, da je ptujski dobrotnik Ignac Habjanič zanj zbiral zamaške, a niso vedeli, da bodo ob nalaganju zamaškov na tovornjak prisotni tako otroci kot tudi predstavniki Slovenske vojske s slovensko športno plezalko Mino Markovič na čelu.

»V veselje mi je sodelovati pri tovrstnih projektih, tudi kot pripadnica Slovenske vojske. Če lahko tudi jaz dodam delček k celoti in s tem pomagam, je namen dosežen,« nam je dejala Mina Markovič, nato pa skupaj s svojimi sodelavci poprijela za delo. Na tovornjak Slovenske vojske je bilo treba naložiti vreče z dobrimi polštirimi tonami zamaškov. Ignac Habjanič, ki jih je samoiniciativno začel zbirati za malega Marka, nam je zaupal, da jih »odpeljejo v tovarno na Koroško, kjer jih odkupujejo«. Trenutna cena naj bi se gibala okrog 260 evrov za tono. Izkupiček od prodaje gre nemudoma na račun družine Marka Krmpotiča, ki bo dobrih 900 evrov, kolikor je pričakovati, da ga bo, še kako nujno potrebovala za malega Marka.
Poleg pripadnikov vojske so zamaške na tovornjak pomagali nalagati otroci iz enote Spominčice ptujskega vrtca. »Zbiranje v vrtcih poteka vse šolsko leto. Otroke poučimo, zakaj se zbirajo zamaški in komu so namenjeni. Tudi starši vedo, za koga zbiramo,« je razlagala pomočnica ravnateljice vrtca Ptuj Barbara Vačnik.

Kdo je ptujski dobrotnik Ignac Habjanič?

Možakar z velikim srcem. To ni ne njegova prva ne zadnja tovrstna akcija. »Ideje je treba preleviti v dejanja,« nam je dejal. Čeprav drugi pravijo, da gre za velika dejanja, on nima tega občutka: »Še vedno sem sam, pomaga mi žena. A brez ljudi, ki mi pomagajo, kot so gostinski lokali, društva, ustanove in seveda posamezniki, se ne bi dalo zbrati toliko zamaškov.« V skladišču, ki sicer spada pod Slovenske železnice, je zdaj okrog pet ton zamaškov, a vseh Ignac Habjanič še ni dal odpeljati. »Dobre tri tone in pol danes, preostalo ostane za drugič. Če imaš kaj podlage, je lažje zbirati in tudi motivacija je večja,« nam je pojasnjeval in takoj zatem tudi sam pograbil veliko plastično vrečo ter jo vrgel na tovornjak.

Koristi od akcije nima

Sam kupuje plastične vreče, v katere zapakira zamaške, in na njegovih plečih je tudi organizacija prevoza do mesta prodaje. Na srečo tovrstne akcije podpira vojska. »Zamaške sem zbiral od letošnjega marca, res pa je, da jih je nekaj ostalo še od zadnje akcije. Zbiram samo na širšem območju Ptuja in vse tam do Središča ob Dravi,« je dejal Ignac Habjanič, nato pa razkril politiko svoje pomoči: »Moja praksa je takšna, da je vsaka akcija namenjena drugemu. Tako sem se odločil. Za malega Marka sem izvedel na internetu in stopil v kontakt z družino.« Velikokrat se primeri, da ljudje s ptujskega konca Ignaca Habjaniča tudi sami prosijo za pomoč. »Tako je bilo pri akciji, namenjeni punčki iz Ljutomera, pred akcijo na Ptuju,« pove Habjanič.