LITIJA – V Slovenskih novicah smo pred enajstimi dnevi objavili zgodbo Zorana Vaskrsića oziroma njegove petčlanske družine, ki je dvignila oblak prahu in razburjenja. Kako tudi ne bi! Družina je izgubila stanovanjsko hišo zaradi 124,38 evra dolga do podjetja Vodovod-Kanalizacija, ki je vložilo hipoteko na hišo, in ta je na drugi razpravi dejansko šla na boben. Vaskrsićevi so ta mesec od izvršitelja Borisa Letnarja prejeli naznanilo o prisilni izpraznitvi stanovanja za kupca Matjaža Lazarja iz Trbovelj. Letnar bo prišel kmalu: 16. marca ob devetih zjutraj bo z »neposrednim izvršilnim dejanjem« družino z dvema šoloobveznima otrokoma ter starejšo gospo pustil brez strehe nad glavo.

Izgubljeni rubež plače

Pisanje Novic (ter drugih medijev, ki so povzeli zgodbo) pa za spremembo ni povsem zgrešilo državnih organov ter uradnih institucij – vsaj vseh ne. »Klicala me je varuhinja človekovih pravic, da sem ji poslal pritožbo,« je povedal Zoran Vaskrsić. »Že prej pa sem poslal opis primera tudi protikorupcijski komisiji, ampak so me poklicali po objavi v Slovenskih novicah.«

Protikorupcijska komisija je povedala, da je nedavno prejela prijavo primera. »Poudarjamo, da komisija primera še ne obravnava, saj še nista bili preverjeni verodostojnost in utemeljenost prijave. Komisija mora ugotoviti, ali zadeva glede na določbe zakona o integriteti in preprečevanju korupcije spada pod njeno pristojnost; šele na osnovi te ocene navedb sprejme odločitev, ali bo zadevo (sploh) sprejela v obravnavo ali ne,« je pojasnila Polona Osrajnik, ki skrbi za stike z javnostjo v protikorupcijski komisiji. Varuhinja človekovih pravic je, podobno, še v fazi proučevanja primera, je povedala Nataša Kuzmič iz njenega urada.

Vmes pa so začeli prihajati dokumenti, ki dajo misliti, da vse v zadevi morda še ni povsem jasno ali nedvoumno. »Vodovod-Kanalizacija je poslal sodišču v Litiji predlog za rubljenje plače 23. oktobra, sodišče ga je prejelo 26. oktobra. Kam se je ta papir izgubil do dražbe hiše 18. novembra, pa je vprašanje za koga drugega,« pravi Vaskrsić. Če bi namreč rubili plačo, ne bi bila potrebna prodaja hiše. Da je prodaja hiše nesorazmerni korak pri izterjavi tako nizkega zneska, je menil tudi odvetnik Marko Bošnjak iz odvetniške pisarne Čeferin, ki vodi primer na ustavnem sodišču: »Za neki bagatelni znesek so šli k njemu z izvršbo na nepremičnino v veliko večji vrednosti, kar je logično nesmiselno.« Neodgovorjeno ostaja vprašanje, zakaj niso najprej rubili kakšne premičnine ali plače, ampak kar hišo.

Bošnjakova pisarniška kolegica Neža Dular je primer vodila pred tem in je povedala, da sklep o domiku nepremičnine še ni postal pravnomočen, ko je dolžnik že plačal svoj dolg. »Druga dražba hiše je bila izvedena izključno zaradi izterjave 124 evrov,« je odločna. »Za napačno ravnanje sodišča je odškodninsko odgovorna država,« pojasnjuje posledice morebitne sodne zmote.

Na sodniji vse v redu

Ker je primer vzbudil toliko zanimanja, so se odzvali tudi na ljubljanskem okrožnem sodišču, pod katero spada litijsko, kamor nas je včeraj sklical sam predsednik Anton Panjan. Najprej se je obregnil ob nepravilno in nekorektno poročanje nekaterih medijev, čeprav je potrdil vsa znana dejstva: da je hiša šla za 124,38 evra ter da so ravnali »pravilno in zakonito. Kakor koli se sliši kruto, je to posledica dolžnikovega ravnanja, ker se je zbudil prepozno.«

Stopil je v bran sodniškim kolegom – ter povedal, da je delala prav(il)no. Sodniki niso pisali zakonov, sodniki niso vložili izvršbe na nepremičnino, sodniki si niso umazali rok – tako je moč obrazložiti bistvo nastopa predsednika sodišča, ki je na vprašanje o pravičnosti takih dogodkov za družino Vaskrsić zabrusil: »Stvar debate.«

A vendarle nas je jel prepričevati, da so tudi sodniki ljudje. »Nismo brez občutkov, ni lahko, a ne gre drugače,« je povedal ob obrazložitvi, da so zakonodajalcem predlagali pobudo o spodnjem limitu na nepremičninske izvršbe, a v obdobju prejšnje vlade niso bili (u)slišani. Resnično pa je šokiral s podatkom, da ne gre za osamljeni primer: »Ljubljansko okrajno sodišče vodi v tem trenutku 67 postopkov, kjer je bila glavnica pod sto evri.«

Tukaj nekje lahko začnejo nestrpni bentiti čez državo, v kateri ne morejo izvoljencem naroda v državnem zboru (ali direktorjem propadlih podjetij) vročiti vabil ali jih dobiti na sodišče, ti pa se v kamere posmihajo, da čakajo na zastaranje postopkov, navadnega smrtnika pa rubijo po glavi. In nemara je ena redkih zaščit pred takimi dogodki redno prevzemanje sodne pošte. Panjan poudarja, da je bilo Vaskrsiću vročenih pet pošiljk s sodišča. Vaskrsić je dejal, da jih ni prejel – a sodnija je šla svojo pot, kot se zdi, nepovratno. Praksa ustavnega sodišča naj bi bila nenaklonjena družini, ki je zamudila prodajo svoje hiše. »A upnik je gospodar postopka in je vložil izvršbo na nepremičnino. Dolžnik je imel cel kup možnosti, da se reši, sodnik pa nobene,« je na koncu opisoval sodniški zorni kot.

A že glasni dvomi novinarjev so dali slutiti, da zadeva vsem še zdaleč ni tako jasna in pravno utemeljena kot sodnikom. Da o pravičnosti ne govorimo ...