Žalost na -ic

Kolikokrat tarnamo, češ da v smo svetu neprepoznavni, da premalo storimo za promocijo. No, zadnje čase nas tujina prepoznava – kot mečkače. Upravičeno.

Kolikokrat je bil že na prodaj Mercator? Koliko časa že prodajamo Telekom? In kupujemo patrie? Koliko desetletij je od konca vojne, mi pa še vedno o spravi. In džamija, na primer. Slovenski muslimani morajo za bajram moliti po telovadnicah, ker 40 let nismo zmogli dlje od načelnega soglasja, da nekaj deset tisoč oseb islamske veroizpovedi potrebuje svetišče.

Na Švedskem, kjer so kako svetlobno stoletje pred nami, smo se minule dni predstavljali z našim hokejskim čudežem. Glede na to, da nimamo enega poštenega kluba in lahko naštejemo manj igralcev, kot jih ima najslabši klub najmanjše stockholmske četrti, je nastop Slovenije v elitni skupini res čudež.

Žalostno pa je, ker je v naši reprezentanci po vseh letih še vedno toliko igralcev na -ic. Ne vem, koliko prvenstev že moramo gledati to sramotno šlamparijo. Letos bi morali s šumniki opremiti enajst dresov z nacionalnim grbom od petindvajsetih. Pa spet ni šlo. Za slovensko reprezentanco na SP so tako nastopili: Ticar, Music, Sabolic, Kovacevic, Jeglic, Tavzelj, Hocevar, Basic, Gracnar, Tosic in Pajic.

Črkarska banalnost, nevredna besed? Za zvezdnika svetovnega fuzbala, denimo, Hrvata Luko Modrića in švedskega Bosanca Zlatana Ibrahimovića nikakor. Ne, njima v milijarderskih klubih Realu oziroma Paris Saint Germainu ni pod častjo nositi črke ć na dresu. Nasprotno, ponosna sta na to, da imata mehkega, in želita to povedati vsemu svetu. Slovenski hokejisti pa morajo za državo še v 22. letu samostojnosti nastopati s popačenimi priimki.

Žiga Jeglič je po predzadnji tekmi na SP razložil, da jim manjka samozavesti. Morda pa so tudi č, ž in š del samozavedanja?

Še to: opremljevalec izbrane vrste je firma, katere logo je zelo podoben strešici. Pardon, stresici.