2. februarja 1971 so v iranskem mestu Ramsar sprejeli akt o varstvu mokrišč. Kot nam je povedal direktor Krajinskega parka Kolpa Boris Grabrijan, gre za medvladni sporazum, ki naj bi zagotavljal mednarodno sodelovanje pri ohranjanju mokrišč, ki so nadvse pomembna za ohranitev zalog kakovostne pitne vode. Letošnje vodilo svetovnega dneva teh močvirij je bilo Mokrišča ohranjajo vodne vire.
Cerkniško jezero in Kolpa
Po vseh kriterijih, tako znanstvenih kot političnih, so mokrišča, kamor spadajo močvirja, porečja in poplavne ravnice rek, manjša zajetja, kali, v svetu pomembni zalogovniki pitne vode.
Največje v Sloveniji je bilo Ljubljansko barje, ki se je začelo izsuševati že pred tisočletji, v obdobju Jalnovih Bobrov, najbolj pa smo ga prizadeli konec 18. stoletja z Gruberjevim kanalom, nato pa v 19. in 20. stoletju, ko smo ga zaradi pridobivanja njiv z odtočnimi jarki sistematično izsuševali.
Kot pravi Grabrijan, so naša najpomembnejša mokrišča danes sečoveljske soline, Škocjanske jame in Cerkniško jezero z okolico. Manjša so del Ljubljanskega barja, poplavna območja Mure in Drave, Krakovski gozd na Krškem polju in ob spodnji Savi, med njimi zavarovani Jovsi in Dobrava. Na Gorenjskem pa je največja zaloga vode Bohinjsko jezero z zaledjem, kraško porečje Ljubljanice, čezsoški prodi in Vrulje.
Kot svinja z mehom
Podobno kot v večjem delu sveta tudi v Sloveniji mokrišča še vedno izgubljamo. Čeprav hidrogeolog dr. Jože Uhan z Arsa pojasnjuje: »Hidrološko gledano so močvirja v Sloveniji zelo pomemben vodni vir v celotnem mehanizmu zalog pitne vode. So nepogrešljivi del sistema, hkrati pa najbolj raznolik ekosistem z najvišjo biotsko pestrostjo.«
Slovenija je k sreči zelo vodnata dežela, Ljubljana je med najbolj deževnimi prestolnicami Evrope.
Ob tako bogatih virih je po eni strani razumljivo, da s pitno vodo delamo kot svinja z mehom. Če ob poletni suši avtopralnicam za kakšen dan prepovedo pranje avtomobilov, je že cel halo.
Zakonodaja glede varovanja virov je pomanjkljiva, sodišča pa prezirljivo brezskrbna, češ kaj se bomo ukvarjali z nekim kmetom, ki zliva gnojnico po travnikih. Kljub velikemu škandalu in masovni zastrupitvi z onesnaženo vodo lani v Loški dolini, kjer je zaradi prebavnih težav zdravnika obiskalo več kot 200 ljudi, en otrok pa je celo umrl.
Stvari se torej spreminjajo, hidrogeologi pa opozarjajo, da so zaloge podzemne vode trenutno na najnižji točki v zadnjih 50 letih oziroma odkar jih merijo.
Ko ni dovolj jesenskega dežja
Kot pojasnjuje dr. Uhan, je bilo leto 2011 bilančno eno najmanj vodnatih in tudi lani je bilo padavin znatno manj kot običajno.
V Primorju v prvem polletju lani ni padla niti polovica običajnega dežja. Vode v tleh je primanjkovalo, pretoki rek in potokov so se zelo zmanjšali, skrb vzbujajoče so se zmanjšale tudi zaloge podzemne vode v vodonosnikih, iz katerih se oskrbuje večina Slovencev.
»Namerili smo najmanjšo zalogo podzemne vode v zadnjih 50 letih,« poudarja Uhan.
Vzroke drastičnega zmanjšanja zalog podzemne vode gre torej iskati v lanskem izrazitem manku padavin. Poleg tega so leto 2011 zaznamovale nadpovprečno visoke temperature zraka, ki so izgube vode v ozračje še povečale.
Jesensko vreme podzemnim vodam ni bilo naklonjeno. »Jesenskemu deževju zadnje čase ne uspe napolniti praznih podzemnih rezervoarjev.
Napajanje vodonosnikov na območju Goričkega je tudi za več kot 10-krat manjše od napajanja vodonosnikov v Alpah.«
Pomurje in
Obala na udaru
»Obnavljanje podzemne vode se zaradi različnih klimatskih razmer, geološke zgradbe, vrste tal in rabe prostora po posameznih vodonosnih sistemih zelo spreminja,« razlaga Uhan.
Tako se je na območju Kamniško-Savinjskih Alp obnovitev podzemnih zalog zmanjšala za 15,5 odstotka od dolgoletnega povprečja 1971–2000, medtem ko je na Goričkem obnavljanje padlo skoraj na polovico običajnega, natančneje za 41,5 odstotka. Mokrišča tako v obliki poplavnih površin Mure, Drave ali manjših močvirij prispevajo k vzdrževanju vodnega režima.
»Delujejo kot zadrževalniki voda, ki omilijo škodo ob poplavah, bogatijo podtalnico in uravnavajo njen nivo. Sistem v funkciji deluje tudi kot naravna čistilna,« opozarja Grabrijan.
Tako so Kolpa in njeni pritoki, poplavne ravnice ob njih, manjša močvirja, izviri, pa tudi kali in drugi zadrževalniki vode v Beli krajini zelo pomembni za hidrološko ravnovesje.
Vse izrazitejši hidrološki ekstremi
Negativna odstopanja od obdobnega povprečnega napajanja vodonosnikov so bila največja v letih 1971, 1983, 2003 in 2011. S povprečno 174 mm oz. 112 m3/s letnega napajanja vodonosnikov, kar npr. presega povprečni površinski odtok Soče iz države, je bilo izjemno sušno prav leto 2011. O izrazitosti padavinskega primanjkljaja oz. suše govori tudi dejstvo, da je bilo leto 2010 s 400 mm oz. 257 m3/s najbolj vodnato v zadnjih desetletjih. Gladine podzemne vode so se v 2011. vztrajno zniževale in ob pomladanskem pomanjkanju padavin so se marsikje v Murski, Dravski in Krški kotlini znižale pod do zdaj najnižje znane kote podzemne vode.
