KOLOMBO – Glede na razmere, ki trenutno vladajo pri nas, ni nič čudnega, da vse več mladih sanja o boljšem življenju v tujini. A tistih, ki dejansko naredijo kaj v tej smeri, je precej manj, ni lahko zapustiti varnega zavetja doma in se preseliti daleč stran od najbližjih. A prav to je naredila 29-letna Domžalčanka Staša Mlekuž, ki zadnja tri leta živi na Šrilanki, v prikupni hišici na zares rajski plaži, njena služba pa je obenem tudi njen hobi – med drugim se ukvarja z organizacijo porok.
Očiščevalna Indija
Staša je končala študij turizma na primorski univerzi. »Moja pot se je začela s študentsko izmenjavo v Grčiji, kjer sem delala kot animatorka. Po vrnitvi sem ugotovila, da mi je doma neznansko dolgčas. Tako imenovani adrenalin polnjena kovčkov me je gnal po svetu. Po približno dveh letih v Grčiji sem se s študentsko organizacijo odpravila na Mauritius, se popolnoma zaljubila v barvito hindujsko religijo, neopisljivo okusno sadje in tropsko podnebje. Najbrž sta me prepričali tudi miselnost in lahkotnost tamkajšnjega prebivalstva, najbolj se spominjam njihovih nasmehov.«
Po končanem študiju, med katerim si je nabrala že precej izkušenj, je sprejela službo v Indiji. »Vodila sem pisarno, ki je organizirala kolesarske ture po starem mestnem jedru New Delhija. Indija je bila zame popoln šok. Kot ženska se tam nikoli nisem počutila varno, veliko je bilo nadlegovanja, dotikanja na javnih prevozih in podobno. Motila me je onesnaženost, kamor koli je človek pogledal, so bili berači, na pol mrtve živali, ogromno smeti ter grozen vonj. Kljub temu pa še vedno – nasmeški. Nikoli mi ni bilo jasno, kako se lahko ljudje, ki imajo tako bedne razmere za življenje, vsak dan smejijo. Indija je bila zame velika izkušnja. Priporočam jo vsakemu, predvsem mladim, ki ne vedo, kaj bi sami s seboj in se pritožujejo, da v Sloveniji ni delovnih mest.«
Zaradi takšnih izkušenj je, ko se je ponudila priložnost, sprejela službo kot vodja hotela na Šrilanki.
Med svati tudi sloni
»Turizem v Kolombu je v razcvetu, zato sem lahko opravljala zelo različna dela iz tega sektorja in se ob tem veliko naučila. Po približno enem letu se mi je odprla nova priložnost, ki je bila sprva mišljena le kot dodatna dejavnost – in sicer organizacija porok na plaži.« Zgodilo se je, pravi, precej spontano: »Mladi par iz Slovenije me je prosil, da bi jima tam, kjer živim, organizirala poroko, in v trenutku sem se navdušila nad idejo. Z minimalnim vložkom v marketing se je kar hitro razvedelo za mojo dejavnost, pri tem so mi bila in so mi še vedno v veliko pomoč družabna omrežja, kot sta facebook in twitter. Prihajale so nove in nove stranke. Organiziram poroke vseh vrst: od majhnih, kjer si par zvestobo obljubi na plaži, do večjih, kjer se približno 50 svatov zbere v butični vili, mi pa poskrbimo za vse detajle. Sodelujem s fotografi, restavracijami, plesalci ter kdaj pa kdaj tudi živalmi. Izjemno popularni pri nas so sloni in opice, tako da se kateri par odloči gostiti katero od teh živali na svoji poroki.«
Pari prihajajo iz različnih koncev sveta, iz Ukrajine, Švedske, Avstralije, Rusije, Slovaške, Nemčije, pa seveda tudi iz njene Slovenije. »Vsaka poroka je približana okusu para ter njunemu proračunu. V nasprotju z velikimi hoteli je obred pri nas manj skomercializiran ter ni organiziran kot po tekočem traku. Vsako poroko pripravimo na novi lokaciji, z novo opremo in novo idejo,« o svojem receptu za uspeh pove Staša. Ambicij in drznosti ji ne zmanjka in vztrajno širi svojo ponudbo. »To so zaročna presenečenja, poroke med poletom z balonom in podvodne poroke. Šrilanško morje ponuja prečudovite koralne grebene, barvite ter gosto naseljene, ki so popolni za podvodno ceremonijo.«
Prostega časa nima veliko, a pravi, da je to ne moti, saj je njena služba obenem njen hobi. Da res uživa v tem, kar počne, priča tudi dejstvo, da energična Domžalčanka ob vseh obveznostih vlaga tudi v svojo izobrazbo: »Dokončujem študij MBA na avstralskem inštitutu za poslovne vede,« razkrije simpatična 29-letnica, ki vsem, ki obupujejo nad svojo trenutno situacijo, polaga na srce: »Ne glede na to, kje smo in kakšno službo imamo, moramo vlagati vase, v svoj telesni in duševni razvoj. Pa verjeti je treba, predvsem vase. Ali, kot pravi znani citat iz nekega indijskega filma in je z leti postal moj moto: 'Na koncu bo vse dobro. Če še ni dobro, potem še ni konec!'«