Žalik žene so dale luč za Luče

Slikovit kraj v Zgornji Savinjski dolini vas bo očaral na prvi pogled. Če se pripeljete iz celjske smeri oziroma od Ljubnega, vas bo pri vstopu v kraj pozdravila mogočna Igla. O njenem nastanku priča legenda. V dolini naj bi živela ajdovska deklica, ki je bila tako velika, da je z eno nogo stala na Raduhi, z drugo pa na Veži in v reki Savinji prala perilo. Ko je nekega dne šivala srajco, se ji je v grobem platnu zlomila igla. Deklica se je razjezila in jo vrgla v dolino, tam pa se je zapičila v breg in ostala do danes. Štirideset metrov visoko Iglo sicer od matične stene loči dvometrska razpoka. Skozi špranjo je vse do leta 1894 vodila edina pešpot do Solčave. Tu je soteska Savinje najožja. Pod Iglo je naravna znamenitost Presihajoči studenec.

Če boste prišli v Luče iz ljubljanske strani oziroma iz Kamnika prek Podvolovljeka, boste dobesedno padli pred vhod župnijske cerkve sv. Lovrenca. Iz Luč vas bo pot vodila naprej proti Solčavi in Logarski dolini. A že v Lučah in okolici boste imeli toliko izletniških opravkov, da bo dan prekratek. Vse od Mozirja pa boste ves čas občudovali Savinjo v njenih čudovitih barvah.

Luče so dobile ime po lučeh, tako govori ljudsko izročilo, s katerimi so si svetile dobre bajeslovne žalik žene pri iskanju svojih izgubljenih ovac po okoliških hribovitih gozdovih. Tropa niso odkrile, ker se je razbežal v dolino, kjer so ga našli ljudje. V zahvalo za ovce in kot spomin na žalik žene so kraj z najdenimi ovcami poimenovali Luče. V njegovem grbu pa ni žalik žen ali ovac, temveč ribe. Ljudje so se namreč v preteklosti preživljali tudi z bogatim ulovom iz potoka Lučnica, ki so ga ženske v posodah v koših na hrbtu nosile vse do Ljubljane. Lučani se tega spominjajo v svojem grbu. Čudovita predalpska vasica leži na nadmorski višini 522 metrov in je stisnjena med sotočje Lučnice in Savinje, pod mogočno Raduho, porasel Rogatec in zakraselo Dleskovškovo planoto.

Kot vas se Luče v pisnih virih prvič pojavijo leta 1241, kot sedež urada gornjegrajske samostanske gospoščine 1426. v urbarju benediktinskega samostana v Gornjem Gradu, kot občina pa so prvič omenjene leta 1593. Lučani so nekoč sloveli kot odlični gozdarji ali po domače olcarji, posebno pa so bili znani tako imenovani rižmojstri, ki so skrbeli za spravljanje hlodovine v dolino po strmih drčah ali rižah. Iz teh krajev je doma Blaž Arnič, skladatelj, ki je v slovenski glasbi pustil neizbrisen pečat. Pred osnovno šolo v Lučah, ki nosi njegovo ime, stoji doprsni kip znamenitega glasbenega ustvarjalca. Po njem se imenuje tudi vsakoletni marčni pohod luških planincev na Raduho.

Župnijska cerkev sv. Lovrenca je prvič omenjena leta 1426, sedanja pa izvira iz 17. stoletja, prezbiterij je iz 18. Ladji so okrog leta 1600 prizidali zvonik, v 80. letih 17. stoletja pa je cerkev dobila današnjo podobo. Leta 1897 jo je poslikal Fantoni mlajši. Zvonove so v obeh svetovnih vojnah odvzeli, odlične Grassmayerjeve, ki so jih nadomestili, pa so kupili v 80. letih. Staro župnišče ima lep in bogato profiliran strop iz 1784.

Sprehod po Lučah bo pričaral lepoto vasi, ki zna ohranjati videz. Stare hiše, nekatere že potrebujejo obnovo, se družijo z novimi posegi v turistične namene. Uživali boste v gostoljubju domačinov. V hiši Raduha, včasih so gostilni rekli Pri Medetu, vas bo z vrhunskimi kulinaričnimi mojstrovinami razvajala gospa Martina in na vrtu penziona boste na desnem bregu Savinje doživljali pravo pravljico. Sredi kraja boste občudovali obnovljeno Juvanovo hišo, nad Lučami so na Koklejevi domačiji znamenite kašče, malo iz kraja proti Podvolovljeku pa je 250-letni Žagerski mlin z bogato zgodovino. Na Molički planini je čudovita kapela, edinstvena v gorskem svetu. Oglejte si tudi Trbiško zijalko in Rjavčevo jamo, na voljo pa imate vrsto prijaznih turističnih in izletniških kmetij. Če vam bo zmanjkalo časa, nič hudega. V Luče se boste zagotovo še večkrat vrnili.