REKORDER?

Zakon v 120 dneh kršil 151-krat!

Objavljeno 02. julij 2016 20.57 | Posodobljeno 02. julij 2016 20.57 | Piše: Milan Glavonjić

Kočevca Zlatka Burniča obravnavali za 117 kršitev JRM in 34 kaznivih dejanj.

Kočevje varujejo kamere. Foto Milan Glavonjić

KOČEVJE – Zlatko Burnič, 48-letni Kočevec, je najverjetneje slovenski, morda pa celo svetovni rekorder po številu policijskih prijav: v štirih letošnjih mesecih, torej 120 dneh, so mu jih po vsej Sloveniji napisali 117 zaradi kršitev javnega reda in miru ter 34 zaradi kaznivih dejanj, predvsem vlomov v stanovanja in avtomobile. V povprečju torej 1,25 na dan! Da je nekdanji rokometaš Kočevja nadloga, ki beli lase socialnim službam, policistom, gostilničarjem, trgovcem, so se strinjali tudi na občinski seji v Kočevju, kjer je bil točka dnevnega reda, čeprav ni nihče izustil njegovega imena – pač zavoljo varovanja osebnih podatkov.

Na cesto

Burnič je v mestu ob Rinži živel v Turjaški ulici pri materi, ki pa je pred dvema letoma umrla. »Stanovanje je bilo kadrovsko in so me zato napodili ven, na ulico. Novembra, pri desetih stopinjah pod ničlo, se mi je podrl svet, ostal sem brez postelje, hrane in toplega doma,« nam je pripovedoval življenjsko zgodbo. In tudi priznal, da je mama prenašala njegovo muhasto vedenje, posledico večletne odvisnosti od trdih drog, heroina in kokaina. V to temo je stopil natanko takrat, ko se je rojevala država. Te dni sta skupaj »praznovala«, Slovenija četrt stoletja samostojnosti, on pa je v tem obdobju taval in se večkrat pogrezal, povleče vzporednico. »Bil sem registriran narkoman, takih je v Kočevju okoli 300, mnogi se izogibajo evidenci, in včasih kaj ušpičil, praviloma skrbni mami, da se ji je trgalo srce.«

Za nekaj časa se je zatekel v kočevsko zavetišče za brezdomce. S sotrpinom, ki ga je na cesto spravil alkohol, sta si skočila v lase. Hišni red je takšen, da pretepačem takoj pokažejo vrata, zato sta oba dobila izgon. »Konec leta 2014 sem si dokončno nastavil ogledalo. Priznal sem: 'Zlatko, dotaknil si se dna, rabiš skrbnika, ti si narkoman. Eno govoriš, drugo delaš. Pojdi v komuno,'« pripoveduje naprej. Pet mesecev je preživel v komunah v Kostanjevici pri Novi Gorici in Vremskem Britofu, nedaleč od Divače. Toda triinpolletni program zdravljenja, tudi red in disciplina, prizna, so bili zanj previsoka ovira na poti do očiščenja. Vzkipljivosti ni mogel več krotiti. »Ni bilo zdravnika, ki bi me hotel vzeti v obravnavo. Šel sem k svojemu v Kočevje s priporočilom, naj šest mesecev počakam, in šele nato lahko upam na sprejem v skupnost Don Pierino. V nahrbtnik sem naložil ducat škatel s pomirjevalnimi tabletami, da bi bilo v telesu čim manj opojnih substanc,« se spominja.

Spet v zavetišču

Polovico lanskega leta je bežal pred seboj, je nadaljeval, spal po parkih, na klopeh. Do novembra se je dalo. Potem je prenočeval v zapuščenih objektih podjetij in starih stavbah, v eni je zanetil požar, predprostoru banke, v podstrešjih poslovnih stavb. Ponekod so, da bi ga odvrnili, najemali varnostnike. »Sistem je pred mano pokleknil, nalašč me ne ustavi, da ne tonem globlje. Nihče ne pomaga, obsojajo pa. Sem kočevska črna ovca, za katero se skrivajo lokalni razbojniki vseh barv, tudi trgovci z drogo, ki k nam prihaja od vsepovsod; največ iz Albanije. Za gram kokaina iz prve roke je treba na ulici ali parku odšteti 40 evrov, cenejši je z dodatki glukoze, fruktoze, sladkorja.«

Maja je zlil vase steklenico žganja in se, ne vedoč, kje je, v Ljubljani usedel na vlak za München. Ne spominja se, kaj vse je počel, le da je pri Schladmingu v Avstriji planil na sprevodnika, ko je ta zahteval vozovnico. Štirideset dni je odsedel v preiskovalnem zaporu, sodnica pa mu je pred obravnavo, ki bo kmalu, dejala, da bi za prekrške, ki jih je zagrešil v Sloveniji, v Avstriji sedel najmanj sedem let. »Vse, kar sem naredil, obžalujem,« pravi. Dobiva 290 evrov socialne pomoči, tudi delati je pripravljen. Zaveda pa se, da pot očiščenja od popolne zasvojenosti pelje skozi dvorišče Don Pierinove skupnosti, a le z njegovo voljo.

Center za socialno delo Kočevje, je zapisala direktorica Katarina Hiti, takim osebam pomaga znotraj pristojnosti, z vključevanjem v socialnovarstvene programe in tudi z namestitvijo v zavetišče za brezdomce, a z doslednim upoštevanjem hišnega reda. In tega naj bi se Zlatko držal, saj je bil po našem pogovoru z njim tja sprejet. Zgodba bo morda imela srečen konec, toda samo s sodelovanjem socialnih ustanov in Zlatka Burniča, ki mora končno zbrati dovolj volje, da se bo držal cilja – poštenega in vzdržnega življenja. Pot do tja pelje tudi prek odslužene kazni, ki jo bo dobil za svoja kazniva dejanja.

 

Deli s prijatelji