LJUBLJANA – »S sprejetjem zakona o uravnoteženju javnih financ smo – bolj ali manj – linearno znižali plače vsem zaposlenim v javnem sektorju. Tudi tistim, ki so že do zdaj prejemali plače na robu eksistenčnega minimuma,« ugotavlja poslanec Ivan Vogrin, ki je prepričan, da neto plača v višini 800 evrov in manj omogoča ljudem le životarjenje. »To pomeni, da se ljudje borijo iz dneva v dan, kako zagotoviti zase in za svoje otroke osnovne življenjske potrebščine, kot so hrana, obutev in oblačila ter prostor za bivanje,« pravi. Prepričan je, da neto plača od 800,00 do 1000,00 evrov omogoča ob doslednem varčevanju in omejevanju potrošnje dokaj normalno preživetje in ne zgolj životarjenja. »Šele neto plača nad 1000 evrov omogoča dostojno življenje – seveda v materialnem smislu,« je prepričan.
Ljudem se jemlje dostojanstvo
Zato je Vogrin prepričan, da je treba zakon o uravnoteženju javnih financ spremeniti, saj se tistim z najmanjšimi prihodki ne sme jemati dostojanstva. »Predstavljajte si mamico z dvema otrokoma, ki stoji v trgovini in ne more kupiti niti osnovnih življenjskih potrebščin za svoja otroka. S tem, ko potiskamo ljudi na eksistenčni minimum, jim jemljemo tudi dostojanstvo. Te pravice pa nam z izvolitvijo ali imenovanjem ni dal nihče,« trdi Vogrin.
Samo nižanje plač in omejevanje porabe, po Vogrinovo, za izhod iz krize ne bosta dovolj. Izvedenih je bilo le deset odstotkov potrebnih ukrepov. Preostali bodo zahtevali veliko več energije, sodelovanja in usklajevanja. »Glede na rekordno hiter sprejem zakona menim,da je mogoče zakon v rekordno hitrem času spremeniti,« ugotavlja Vogrin.
Ministra za finance zato sprašuje:
Kdaj boste predlagali zakon oz. take rešitve za vzdržnost javnih financ, da bo maksimalna razlika med najnižjo in najvišjo plačo v javnem sektorju v razmerju 1 : 5?
(Vogrinov citat) Javni sektor zajema razen državnih organov in organov samoupravnih lokalnih skupnosti tudi javne agencije, javne sklade, javne zavode in javne gospodarske zavode ter druge osebe javnega prava, ki so posredni uporabniki državnega proračuna (ali proračuna lokalne skupnosti).
In prav v tem delu javnega sektorja se dogajajo največja strukturna neskladja oziroma neravnotežja. Če imate, kot minister za finance, resnično namero, da pride do uravnoteženja javnih financ, je nujno treba omejiti razliko med najvišjo in najnižjo plačo v javnem sektorju na maksimalno 1 : 5! To, da imajo direktorji javnih zavodov, agencij ali skladov celo višjo plačo od predsednika vlade je, milo rečeno, ponižujoče do vseh članov vlade. Potem pa ni čudno, če se nekateri sprašujemo, kdo pravzaprav »vlada«.
Kdaj boste, s ciljem po uravnoteženju javnih financ, zahtevali na seji vlade spremembo zakonodaje za javna podjetja in javne gospodarske družbe tako, da bo tudi zanje veljal Zakon o sistemu plač v javnem sektorju?
(Vogrinov citat) Po dosedanji zakonski ureditvi so te družbe zunaj dosega tega zakona. Zakon je treba spremeniti tudi tako, da ima ustanovitelj oziroma lastnik (vlada ali občina) neposreden vpliv na upravljanje javnega podjetja ali javne gospodarske družbe.
Samo navidezno se bo morda zdelo, da ta vprašanja niso v pristojnosti ministra za finance. To je res samo navidezno, kajti žal so vse odločitve »finančne« oziroma imajo finančne posledice. To je tudi razlog , da bo finančni minister za dosego cilja »uravnotežene javne finance« moral predlagati spremembo mnogih zakonov in predpisov.
Vodilni kadri v teh javnih podjetjih imajo po večini plače višje od ministrov in predsednika vlade in države. Poleg tega, da je zadeva še bolj groteskna, pa ustvarjajo izgubo, ki jo potem krije proračun. Kot je to v primeru Slovenskih železnic.
