Zakon ne bo rešil kranjske sivke

SELO PRI ŽIROVNICI – 39-letni predsednik slovenskih čebelarjev živi v vasi Selo pri Žirovnici, kjer se s čebelarstvom ukvarja že tretja generacija. Boštjan Noč se je s čebelami začel ukvarjati leta 1987, ko mu je stari oče naredil čebelnjak s petimi panji. Sicer je ljubiteljski čebelar, po številu panjev pa bi lahko bilo to že poklicno delo. Živi s čebelami in za čebele.

Kakšna je bila vaša pot do predsednika Čebelarske zveze Slovenije?

Najprej sem postal predsednik gorenjske zveze, potem podpredsednik slovenske zveze čebelarjev. Po odstopu Lojzeta Peterleta in pozneje Franca Čebulja so me izvolili za predsednika Čebelarske zveze Slovenije (ČZS) in najprej sem vodenje prevzel za eno leto. Nato so mi mandat podaljšali, tako da sem predsednik ČZS že šesto leto.

Vreme je bilo v začetku letošnje pomladi muhasto. Kako to vpliva na čebele in začetek pašne sezone?

Takšnih vremenskih razmer, kakršne so letos, ne pomnim. Zima je bila zares dolga in do sredine aprila skoraj ni bilo dneva, da bi lahko čebele zapustile svoje domovanje. Upam le, da se bo vreme ustalilo in da bo šel razvoj normalno dalje. Morebitni hladni val bi lahko povzročil pravo katastrofo. Cvetenja sredi aprila praktično še ni bilo, narava pa zamuja za en mesec.

Čebelarji letos praznujete 140 let organiziranega čebelarjenja na Slovenskem. Kakšna je danes osrednja čebelarska zveza, koliko članov združuje?

Tradicija čebelarstva na Slovenskem je izjemno stara, med najstarejšimi na svetu. Leta 1781 je bilo na Rodinah pri Žirovnici ustanovljeno prvo združenje čebelarjev na svetu, vendar ga je ljubljanska oblast že po nekaj dneh prepovedala. Vedno smo imeli zelo napredne čebelarje, na primer Antona Janšo in Petra Pavla Glavarja. Poleg tega ČZS izdaja najstarejšo slovensko strokovno periodično revijo Slovenski čebelar, ki nepretrgoma izhaja 115 let, vsako leto 11 številk, in je izhajala tudi v obeh vojnah. Kar 90 odstotkov čebelarjev je vključenih v ČZS, v zadnjih petih letih se je število članov povečalo za 25 odstotkov.

Pred kratkim ste se sestali s predstavniki ministrstva za kmetijstvo in okolje. Se slovenskim čebelarjem obetajo boljši časi?

Pomembno je, da se pogovarjamo in se zavedamo, da je čebelarstvo del kmetijstva. Vsi moramo bivati in delati v istem prostoru, čeprav imamo včasih drugačne potrebe in želje. Minister za kmetijstvo mag. Dejan Židan je obljubil in mu verjamem, da bo to ena njegovih prvih stvari, da se kranjski čebeli z nacionalnim programom oziroma resolucijo prizna slovenski statusni simbol, torej da je nekaj posebnega v Sloveniji. Poskrbeti moramo tudi za vse ukrepe, da se čebele ohranijo. Noben zakon ne bo rešil kranjske sivke, rešimo jo lahko samo čebelarji. Vsaka moralna pomoč kmetijskega ministrstva bo več kot dobrodošla, želimo pa si čim manj birokratskih poti in potez.

Pred dvema letoma se je zgodil največji pomor čebel v zgodovini Slovenije, saj je bilo prizadetih več kot 2000 družin. Kaj so glavni vzroki, da se to dogaja, in kako ukrepati, da tega pojava ne bi bilo več?

Včasih smo z drugimi kmetijskimi panogami na različnih bregovih, vendar to ni ključnega pomena. Vsi, torej kmetje, vrtičkarji in država, bi se morali zavedati, da brez čebele ni opraševanja in da brez tega ne bo hrane. Čebela ne sme biti breme. Pravijo, da zaradi čebelarjev ne smejo škropiti. Vemo, da bi lahko marsikaj preprečili s pravilno uporabo fitofarmacevtskih izdelkov, ki bi jih morali uporabljati zvečer, ko so čebele v panjih, pa tudi s pravilno uporabo po navodilih proizvajalcev. Največji problem niso največji kmetje, ampak vrtičkarji, ki škropijo v bistveno večjih količinah.

Kako bolezni čebel vplivajo na slovensko čebelarstvo?

Najbolj zahrbtni zajedavec je varoja. Vsa svetovna čebelarska stroka ne zna rešiti tega problema, ni pravih zdravil, ki bi bila učinkovita, kemije se vsi izogibamo. Drug problem je huda gniloba čebelje zalege, ki ne vpliva na pridelke, če pa se to zgodi, moramo sežgati panje.

Kakšen je slovenski med in kako je z njegovo zaščiteno geografsko označbo? Kaj to pomeni za slovenske čebelarje?

Čebelarji smo lahko ponosni na slovenski med in čebelje pridelke, saj so vrhunski. Slovenska posebnost je, da imamo sortne medove. Imamo kar sedem različnih sort, ki jih druge države ne poznajo. To bi radi zaščitili na območju Evropske unije, med pa želimo zaščiti z oznako slovenski. Pojavlja se manjši problem, kajti v Evropi to ni posebna praksa, vendar so izjeme. Slovenija je tako majhna, zato se mi zdi pravilno, da bi med poimenovali po državi. Postopek se je v Evropski uniji končno premaknil naprej, saj so strokovne komisije pred kratkim potrdile to zahtevo, zadevo pa bodo objavili tudi v Uradnem listu EU.

Kakšni smo Slovenci kot potrošniki medu?

Potrošnja medu se je v zadnjih letih povečala, saj ga pojemo 1,3 kilograma na prebivalca. Zelo se je povečala poraba matičnega mlečka, cvetnega prahu in voska. Čebelarji ob normalni letini pridelamo toliko medu, kot ga Slovenci pojemo. Vedeti moramo, da tudi Evropa potrebuje med, saj tržišče ni zasičeno, in to je lahko lepa tržna priložnost. Imamo še del možnosti za boljše izkoriščanje čebeljih paš, ob tem pa bi morali poklicni čebelarji spremeniti tehnologijo. Vedeti moramo, da čebelarstvo ni samo ljubiteljska dejavnost, ampak da za tem stoji velika industrija, za njo pa še trgovina z opremo. Z razcvetom te dejavnosti v zadnjih desetih letih se je odprlo ogromno delovnih mest, saj se uspešno razvija čebelarski turizem. Zato tudi kot zveza pritiskamo na državo, da bi lahko tovrstni turizem ali denimo apiterapijo registrirali kot dopolnilno dejavnost na kmetiji.

Omenili ste apiterapijo. Kakšno je trenutno stanje na tem področju, kakšna je pot do legalizacije?

Zanimivo je to, da se je sodobna apiterapija začela prav v Sloveniji. Trenutno iščemo poti, kako jo legalizirati, kar so v večini držav, zlasti vzhodnih in celo v Ameriki, že uredili. Poleg tega bi radi uveljavili komplet za prvo pomoč ob piku čebele. Vemo, da je lahko njen pik za marsikoga zelo nevaren. Vsak čebelar bi moral imeti v svojem čebelnjaku verificiran komplet za prvo pomoč, ki bi ga lahko uporabil v primeru pika čebele. Moral bi še narediti tečaj za prvo pomoč. S tem bi lahko rešili marsikatero življenje.

Kako je s pridobivanjem naziva čebelarski mojster? Do nedavnega so se lahko slovenski čebelarji za ta naziv usposabljali le v tujini.

Prva generacija čebelarjev že zaključuje pridobivanje tega naziva in kmalu jih čaka preizkus znanja. Doslej so jih pridobivali po avstrijski zakonodaji, zdaj pa bomo kmalu dobili 23 novih slovenskih čebelarskih mojstrov v skladu z domačo zakonodajo. Boštjan Noč, predsednik Čebelarske zveze Slovenije: »Imamo kar sedem različnih sort, ki jih druge države ne poznajo. To bi radi zaščitili na območju Evropske unije.«