»Če je danes res praznik, dela prost dan, zakaj smetarji Snage danes delajo?« je ob včerajšnjem kulturnem prazniku na svetovnem spletu zjutraj javno razmišljal tviteraš Nenad Senić. V dneh vika zaradi priključitve kulturnega ministrstva šolstvu, visokemu šolstvu, znanosti in športu je seveda najbolj logična ugotovitev – ker smetarji nimajo samostojnega ministrstva. Kultura je bila v dogajanju zadnjih dni žal zreducirana na materialno. Tisti, ki si sami, ali pa jim mi, lepijo oznako »kulturniki« ali borci za kulturo, pa so v bistvu postali borci za birokracijo. Borijo se za inštitucijo in uradnike ter funkcionarje, ki bi ali bodo z reorganizacijo izgubili svoje položaje. Čemu torej oženje kulture?
Borci za kulturno birokracijo so pokazali, da znajo v bitki zase na svojo stran pridobiti veliko vplivnejše bojevnike kot denimo Murine delavke. Poslance, ki bodo očitno poskušali z ustavno presojo dokazati, da se kulturi z zlitjem z izobraževanjem dogaja krivica. Še noben delavec, ki živi na minimalcu ali je celo ostal brez tega, politike ni tako »prebudil«. Ali pa denimo odhajajočega superministra za pravosodje in notranje zadeve Aleša Zalarja, ki je pred začetkom proslave na predvečer včerajšnjega kulturnega praznika razglašal, da bo protestno ostal pred dvorano. Kakšna je kultura zamujanja na državno proslavo? Sploh pa, je veleminister s tem promoviral kulturo ali nabiral politične točke?
Zanimivo je bilo tudi na pretežno praznih balkonih, kamor je očitno državni protokol posadil manj pomembne kulturnike ali pa so se borci povabili sami. Kulturni bojevniki so med proslavo izvedli kar nekaj protestov, slišati je bilo tudi nezadovoljstvo z izbiro nagrajencev. Kultura je bila ponovno pozabljena, poteptano spoštovanje do nagrajenih umetnikov, vse za ohranitev kulturne birokracije.
Ob vseh dejanjih za ohranitev kulturnega ministra ali ministrice se zdi, da je kultura v letih debelih krav postala prevzetna. In v sušnih letih ni pripravljena prevzeti svojega dela bremena krize, ampak si želi poseben status. Nedotakljivosti?