LJUBLJANA, SALZBURG, MURSKA SOBOTA – Avstrijsko državno tožilstvo je 6. maja lani na naše zunanje ministrstvo naslovilo poziv, s katerim je naše pravosodno ministrstvo zaprosilo, naj prek ljubljanskega okrožnega sodišča pozove slovensko policijo, da zasliši tri obdolžence (po 75. členu avstrijskega kazenskega zakona), osumljene sostorilstva pri ugrabitvi in umoru nekdanjega državljana Jugoslavije in BiH Stjepana Crnogorca. Nekdanja jugoslovanska totalitaristična tajna politična policija SDV, bolj znana kot Udba, ga je ugrabila 3. julija 1972 (»s silo odpeljala iz njegovega stanovanja v Salzburgu«) in na skrivaj prepeljala čez avstrijsko-jugoslovansko mejo do Ljubljane. Po uradnih listinah, ki so se ohranile v slovenskih državnih arhivih, so Crnogorca v navzočnosti takratnega šefa SDV Bosne in Hercegovine Duška Zgonjanina v Ljubljani zadnjič zasliševali – 21. julija 1972. Potem pa je tako rekoč izpuhtel, vendar vsi indici kažejo, da je »izginil«, ker so ga v Sloveniji zunajsodno (brez sojenja, kaj šele sodbe) usmrtili.
Neusklajenih specialnih akcij ni bilo
Avstrijsko državno tožilstvo je, skratka, naše pravosodno ministrstvo prosilo, naj zasliši Silva Gorenca, ki je bil leta 1972 načelnik jugoslovanske Službe državne varnosti, Marjana Orožna, ki je bil takrat republiški sekretar za notranje zadeve, in Borisa Mužiča, ki je bil v istem obdobju pomočnik načelnika slovenske (republiške) SDV. Avstrijsko pravosodje pač ve, da slovenska SDV leta 1972 ne bi mogla nekoga ugrabiti in ga potem brez sojenja usmrtiti, če za takšno »specialno akcijo« ne bi vnaprej vedel takratni republiški sekretar za notranje zadeve in vrh slovenske SDV ter če likvidacija ne bi bila že prej usklajena tudi z vodstvom jugoslovanske SDV. Ne, Slovenska policija ni zanikala evidentne ugrabitve Stjepana Crnogorca, saj iz odgovora, ki ga je pravosodno ministrstvo poslalo avstrijskemu tožilstvu, izhaja, da so ga iz njegovega solnograškega stanovanja pač res »s silo odpeljali 3. julija 1972«. Naša policija oziroma pravosodno ministrstvo sta Avstrijcem tudi potrdila, da so Crnogorca v Ljubljani (v navzočnosti agenta hrvaške SDV Mladena Desnice) zasliševali, vendar samo do 6. julija 1972, potem pa naj bi ga izročili hrvaški republiški SDV, ki naj bi ga odpeljala nekam na Hrvaško, kjer so ga bodisi likvidirali bodisi mu morda sodili. Kaj naj bi z njim storili na Hrvaškem, naj slovenski sekretariat za notranje zadeve in slovenska SDV ne bi vedela.
Neverjetno. Zakaj? Zato ker originalne listine, ki jih je v slovenskem arhivu našel najbolj znani raziskovalec naše polpretekle zgodovine Roman Leljak, povsem nedvoumno potrjujejo, da so Crnogorca v Ljubljani zagotovo zasliševali 6., 13., 14. in tudi, točno, še 21. julija 1972. Slovenska policija naj bi vse originalne zapisnike teh zaslišanj, ki jih je v arhivu prvi odkril Leljak, celo kopirala – za svoje potrebe. Kljub temu je za Avstrijce pripravila nesramno zavajajoč odgovor, češ da so Crnogorca po 6. juliju 1972 iz Slovenije odpeljali na Hrvaško. Čemu bi ga sploh odpeljal tja in kako bi ga potem lahko še 21. julija – Crnogorac je imel namreč poleg jugoslovanskega tudi republiško državljanstvo Bosne in Hercegovine! – v Ljubljani zasliševal šef SDV BiH Zgonjanin? Zgonjanin je še živ in bi lahko Avstrijcem pojasnil, ali je res v Ljubljani sodeloval pri zasliševanju nekoga, ki ga tam ni bilo že 15 dni.
Bo naše tožilstvo vsaj zdaj ukrepalo? Roman Leljak je prepričan, da ima naše državno tožilstvo več kot dovolj trdnih argumentov, da bi moralo nemudoma in po uradni dolžnosti začeti postopek, v katerem bi ugotovilo, kdo v naši policiji ali na našem pravosodnem ministrstvu je odgovoren za to, da slovenska država v uradnem odgovoru zavaja avstrijsko pravosodje. Leljak je poleg tega avstrijskega inšpektorja Franza Dornastauderja že seznanil z vsebino originalnih zapisnikov zaslišanj, ki dokazujejo, da tisto, kar trdi slovenska policija, zagotovo ne more biti res. |
Celo nekdanji generalmajor JLA in načelnik vojaške varnostne službe (bolj znane kot KOS) za Slovenijo Marijan F. Kranjc je Leljaku potrdil, da če so vsi originalni zapisniki Crngorčevih zaslišanj ostali v Sloveniji, niti njega zagotovo niso odpeljali drugam. Če bi namreč ga, bi sočasno odpeljali ves njegov dosje. Mimogrede, policija naj bi Silva Gorenca kot avstrijskega obdolženca zaslišala 8. oktobra lani, vendar naj ji na vprašanja sploh ne bi odgovarjal, ker je kaznivo dejanje, zaradi katerega ga preiskujejo v Avstriji, pri nas že zastaralo.
Kakšna mednarodna blamaža: čemu sta slovenska policija in pravosodno ministrstvo pripravljena zavajati avstrijsko državno tožilstvo in mu v uradnem odgovoru navajati neresnične trditve? Pa ne samo to: nedavno se je v Murski Soboti začelo celo sojenje Leljaku. Toži ga prav nekdanji šef jugoslovanske zločinske tajne politične policije Silvo Gorenc, ki trdi, da ga je Leljak razžalil, ko (ker) mu je pripisal odgovornost za ugrabitev in umor Stjepana Crnogorca. Leljak je resda v kratkem pogovoru z Gorencem in njegovim odvetnikom Urbanom Vrtačnikom pred poslopjem soboškega sodišča dejal, da je takoj pripravljen priznati, da ga je užalil, če bo nekdanji šef jugoslovanske tajne politične policije razkril, kje so Zagorca na skrivaj pokopali. Štiri sestre in dva brata umorjenega Crnogorca niti po 43 letih še niso mogli izvedeti, kje na območju Slovenije so pokopali ostanke njihovega zunajsodno umorjenega brata.
