Zakaj pri nas vemo tako 
malo o generalu Maistru?

Domoljubna vzgoja se od družine do šole in države lahko oblikuje, krepi in izkazuje le na resnici. »General Maister bi se zaradi našega odnosa do države in njenega spoštovanja zagotovo zjokal,« so povedali na nedavni skupščini Društva generala Rudolfa Maistra Kranj, enega od 21 iz Zveze društev generala Maistra.

V lažjih primerih ravnanja s spominom na Rudolfa Maistra, ki smo jih razbrali v najnovejši knjigi brigadirja Janeza J. Švajncerja General Maister zamolčano, je tudi delček odgovora na vprašanje, postavljeno na omenjeni skupščini: Zakaj smo Slovenci tako zavistni do zaslužnih mož, ki so kaj dobrega storili za Slovenijo. Res vsi Slovenci?

Uvodno sporočilo Janeza J. Švajncerja se glasi, da spoznanja preteklosti niso sama sebi namen, ampak so namenjena sedanjosti in prihodnosti. Čeprav je osrednji lik knjige prefinjeno zamolčevani in desetletja omadeževani general Maister, naniza še številne druge slovenske junake tistega obdobja, ki bi bili zaradi svojih dejanj spoštovani pri vseh štirih sosedah Slovenije in še znatno dlje. Le pri nas komaj vemo zanje.

Nastanek slovenske vojske

In kaj je 1. novembra 1918 storil major Maister? Na odločilnem sestanku je prekinil govorjenje v Mariboru poveljujočega avstrijskega polkovnika, si prilastil besedo in vsem sporočil, da v imenu Narodnega sveta za slovensko Štajersko prevzema oblast nad Mariborom z okolico.

Nekaj takega je po Švajncerjevem mnenju lahko storil samo poet. Da pa je Rudolf po vojaški logiki postal začetek in konec vsega, se je sam, izkušen, kot je bil, predlagal za generala. Predsednik Narodnega sveta dr. Karel Verstovšek je to sprejel, ker je dojel usodnost položaja. S tem je spodbudil nastanek slovenske vojske, ki je imela decembra 1918 okoli 15.000 mož, poleg Maistra še enega generala in okrog tisoč oficirjev. V Ljubljani je imela generalštab, ki je nastal skoraj čez noč. In več topov kot vsa srbska vojska skupaj. Pa vendar ta druga Slovenska vojska 1918–1919 ni predstavljena v tako hvaljenem učbeniku zgodovine za zadnji razred osnovne šole.

Kaj pa se je zgodilo 23. novembra 1918, da so ta dan opredelili za dan Rudolfa Maistra? Tega dne je general razorožil mariborsko nemško belo-zeleno gardo. S tem je bila njegova vojaška oblast v Mariboru popolna, iz mesta pa je obvladoval tudi okolico. Po uspešnih akcijah Slovenske vojske proti Štajerski in Koroški, s središčema v Gradcu in Celovcu, je polkovnik Rudolf Passy kot predstavnik štajerske deželne vlade z generalom Maistrom podpisal pogodbo o razmejitveni črti pri Špilju. Z zastopnikom Wohlfahrtsausschussa (javno skrbstvo za dobro počutje) pa se je pogodil tudi glede Koroške, ki bi postala del države SHS.

Ivan Hribar je v knjigi Spomini II zapisal potek te meje in pridal, da je imel Maister poleg sijajnih vojaških lastnosti tudi izjemne državniške. Ta izjemni dar je v Ljubljani 2. decembra prekinila narodna vlada, še posebno dr. Lovro Pogačnik, odgovoren za narodno obrambo, in referent za prehrano dr. Ivan Tavčar. Vlada je menila, da bomo ozemlja dobili s pogajanji in ne z orožjem, in Maistru prepovedala nadaljnje delovanje. Zaskrbela sta jo prelita kri in lakota Celovčanov, in to kljub svetovnemu načelu »ozemlje je od tistega, ki ga je zasedel«.

Zamolčane napake

Po nizu zanimivih zapletov, ki jih prepričljivo in dokumentirano opisuje Švajncer, so v Mariboru v letu 1987 pod videzom demokratičnega odločanja začeli postopek za postavitev spomenika generalu Rudolfu Maistru. Prisotni poznavalec generala in njegove vloge za pridobitev Maribora in severne meje se je po razpravi zavedel, da dobiva vabila dejansko samo kot novinar in da nič od tega, kar je povedal, niso vključili v zapisnik.

Rezultat? Prvi general slovenske vojske ni postavljen na osrednjem mestnem prizorišču, ampak nekoliko ob strani. Ni na konju. Ni v uniformi Slovenske vojske, ampak v uniformi generala Kraljevine SHS s sabljo nekdanje kraljeve vojske. Ni obrnjen proti slovenski severni meji, za katero se je boril, ali vsaj Koroški, ki je ostala njegov neuresničeni cilj, češ da bi bilo to izzivanje severnih sosedov. Njegovo bojevito držo je kiparka Vlasta Zorko obrnila proti jugu, drugače povedano, proti Ljubljani. Mestu, v katerem oba novejša Maistrova spomenika gledata proti Zagrebu. Če navedemo le temeljne zamolčane domoljubne napake Maistrovih spominskih znamenj.