Začelo se je novo šolsko leto in otroci so se spet – ali pa prvič – odpravili v šolo. A kakšno? Kljub političnim obljubam je velik del slovenskih osnovnih šol še vedno v nezavidljivem stanju. V preteklosti so jih gradili in obnavljali s samoprispevki, marsikje so le krpali luknje, sistemskega urejanja šolske infrastrukture pa v naši državi niti ni. Skrb za javne vrtce in osnovne šole je na ramenih občin, a te same ne zmorejo vedno dohajati potreb po temeljni lokalni infrastrukturi in dosegati normativov javnega izobraževanja. Državni razpisi so čedalje redkejši, vrednosti nižje, občine pa se lahko zadolžijo le do določene meje. In tako so med šolami čedalje večje razlike.
Kako do denarja za šole?
Da država pri tem ni aktivna, opozarja tudi Janez Urbanc, avtor predloga razvoja vzgojno-izobraževalne infrastrukture z naslovom EU sredstva v SLO šole, ki ga je poslal ministru za izobraževanje, šolstvo in šport Jerneju Pikalu. Urbanc, ki je imel pred časom svoje arhitekturno podjetje Stolna, prej pa je bil oblikovalec, razvijalec in vodja inženiringa v begunjskem Elanu, načelnik uprave za urbanizem v občini Radovljica, direktor družb Inventa Begunje in Elan Sport, dve leti pa je preživel kot svetovalec ministra za šolstvo na sektorju za šport, si že dolgo – prej kot arhitekt, zdaj kot zaskrbljeni državljan – prizadeva spremeniti stvari.
V prvi vrsti se zavzema za depolitizacijo šolskih investicij, ki jih je treba izenačiti tako za otroke kakor za zaposlene. To je osnova za pravilno usmerjanje denarja, ki ga država pobere z davki oziroma ga dobi od Evropske unije. Osnovne šole so predaleč od ministrstva, opozarja Urbanc; daje jim plače in jih zasipa z okrožnicami, skrb za šole pa ostaja lokalnim skupnostim. Ravnatelje šol in vrtcev to postavlja v položaj, ko morajo namesto lastnikov skrbeti za stavbo. »V dvajsetih letih slovenske samostojnosti je jasno, da nas politiki vodijo narobe. Če nimaš evidence, ne moreš narediti nič,« pravi Urbanc, ki na terenu že leta zbira podatke in je prevozil že na tisoče kilometrov po vsej državi. »Delamo projekte, ki so v izgradnji zastareli, bistveno predragi, slabo funkcionalni, in na koncu se vprašaš, ali sploh stojijo na pravem mestu. Toliko zasranih projektov, kolikor sem jih videl, si Slovenija ne sme privoščiti,« je neizprosen.
Kako spremeniti stvari?
»Zakaj bi naši otroci hodili v povprečne šole, če imamo nadpovprečne učitelje, kakor pravijo? Zakaj jim ne bi omogočili optimalnih razmer? Če bomo danes načrtovali prenovo šol, bomo imeli čez pet let dobre šole, če pa zamudimo ta proces, bodo razlike med njimi še večje. Prisegamo, da na mladih svet stoji, da je vse v znanju, ampak, hudiča, dajmo tem mladim tudi enakovredne razmere za učenje!« pravi. Evropi je treba le povedati, kaj bomo naredili z njenim denarjem, je prepričan.
Stvari se da spremeniti tako, da ministrstvo naroči ustrezne analize stanja, povpraša občine, koliko so že zadolžene pri urejanju šolskega prostora, potegne črto pod potrebami do normativa in ugotovi, s katerim zneskom se potegovati za evropski denar, saj proračunskega ni. Urbanc pa ostaja optimist: »Upam, da bodo jeseni na ministrstvu, ko se bo sprejemal strateški načrt za razvoj 2014–2020, to uvrstili v nabor projektov, prepoznanih kot potencial za Slovenijo – tako za šolstvo kot za gospodarstvo.«
Nova šola na Brezovici
Našteje še vrsto primerov, kako se da šolo dobro obnoviti in dograditi. Na Brezovici pri Ljubljani so šolsko poslopje, zgrajeno v obdobju samoprispevkov, večinoma podrli in na istem kraju zgradili novo. Kakor je povedal župan Metod Ropret, so se zaradi dejstva, da število prebivalcev raste, lotili konkretne prenove: »Imeli smo star šolski trakt iz leta 1957 z osmimi oddelki. Odločili smo se, da ga podremo in zgradimo novo zgradbo v skladu z novimi koncepti gradnje.«
Zdaj imajo 18 novih učilnic, štiri oddelke vrtca, veliko knjižnico in dvorano. Projektantska ocena gradnje je bila visoka, šest milijonov evrov in pol, a so imeli srečo, da so se prenove lotili v času, ko je bilo gradbeništvo še v zagonu, zaradi česar se je končna cena objekta spustila na 4,7 milijona evrov – te so odšteli sami. Problem športne dvorane so začasno rešili z balonom, ki je odprt tako za šolarje kot za občane. Župan ima sicer v načrtu tudi pravo športno dvorano – koncept je že zrisan, potrebujejo le še denar.
Prenova v Vodicah
Ravnatelj OŠ Vodice Jure Grilc je povedal, da je bila njihova šola »dograjevana tako, da je zdaj sestavljena iz petih sklopov – kot bi zlagal različne vrste kock. Želja župana pa je poenotiti videz šole.« Njihova šola je nedavno iz evropskih skladov dobila več kot pol milijona evrov za energetsko sanacijo. Aco Franc Šuštar je z županskim položajem podedoval dotrajano šolo: leta 2008 je neurje odpihnilo streho, zato so se morali hitro lotiti sanacije in dograditve, tri leta pozneje so poslopje protipotresno obnovili, dokončali nadzidavo v drugem nadstropju in uredili še preostale etaže, »tako da imamo zdaj obnovljenih 2000 kvadratnih metrov 50 let stare šole«.
V naslednjem letu jih čaka celovita obnova. Pripravili so strategijo razvoja šole, vrtca in gasilstva, s katero bodo v prihodnjih letih postopoma razširili staro šolo in vrtec, predelali telovadnico, postavili večnamensko športno dvorano, uredili igrišča in parkirišča ter postavili nov gasilski center s poligonom oziroma igriščem. »Zadeva je videti zelo preprosta, a zadaj je veliko dela in usklajevanja,« je pojasnil župan. »To bo rešitev za naslednjih petdeset let, vse pa se začne in konča pri denarju. Država nalaga občinam, naj poskrbijo za šole, po drugi strani pa jih omejuje pri jemanju kreditov.«
Reševanje črnuške šole
Smiljan Mekicar se s črnuško šolo ukvarja, odkar je njegov prvi otrok stopil vanjo (zdaj je v drugem letniku srednje šole), kot predsednik sveta četrtne skupnosti Črnuče pa od leta 2010. »Smo specialisti pri ponavljanju napak in potenciranju napačnih odločitev. Pri gradnji javnih objektov, kjer nimamo niti strategije niti vizije, ga biksamo vsepovsod. Pri šolah je to še posebno vidno: nekatere hočejo biti arhitekturni presežek, druge so skrpucalo, tretje so funkcionalno neprimerne. In črnuška šola ima vsakega nekaj: od famoznih klančin do razpotegnjenosti in kovinske strehe.«
Janez Urbanc se ne bi mogel bolj strinjati: »Črnuška šola je brez primere najslabša v Sloveniji. To je šola, iz katere učitelji dobesedno bežijo. V šolski telovadnici je sedemsekundni odmev – v glavi ti zvoni še ves dan. A vse to je rešljivo z dobrim projektom – in dosegli smo vse: od prometne ureditve do nove večnamenske dvorane ter zunanjih igrišč in parkirišč.« Idejna zasnova obnove je zdaj končno pripravljena. »Zadeve smo po štirih letih izpilili do konca in točno vemo, kaj potrebuje šola in kaj četrtna skupnost,« dodaja Mekicar, prepričan, da bi lahko začeli delati že naslednje poletje in dela dokončali do leta 2015. Saj se premika, a (pre)počasi, bi lahko sklenili.
V lepi šoli ni vandalov
Šola mora biti lepa, poudarja Janez Urbanc: »Če imaš lepo šolo, ni problemov z vandalizmom, če pa imaš grdo, imaš probleme, ki si jih vgradil v učence. Vandalizem s tem spodbujamo sami, ko ne dosegamo normativov, nato pa krivdo valimo na otroke.«
Na ministrstvu so skeptični
Ko smo ministrstvo pobarali o Urbančevi pobudi, so nam odgovorili, da je minister prejel njegov predlog, podrobnejšo seznanitev z njim pa zaupal strokovnim službam. »G. Urbanc je izkazal precejšnjo mero poznavanja problematike, vendar ostaja njegov predlog splošen, žal oprt tudi na nekaj nepravilnih predpostavk, predvsem ko gre za izhodišča dosegljivosti evropskih sredstev za investicijske projekte,« piše v sporočilu službe za odnose z javnostmi. Ministrstvu se »struktura predloga g. Urbanca ne zdi najboljše izhodišče za predstavitev te problematike« in ne želijo obravnavati posameznih elementov predloga. »Če se javno strategijo enači zgolj s sprejemom in potrjevanjem vladnega dokumenta, potem javna strategija za področje vzgojno-izobraževalne infrastrukture še ne obstaja, obstajajo pa posamezni ukrepi in sistemske rešitve, ki jih ne gre zanemariti.« Žal jih niso izrecno omenili.