Nekoč sta k cesarju prišla dva človeka, ki sta trdila, da sta najsposobnejša krojača. Prepričala sta ga, da znata skrojiti nova in tako lepa oblačila, kakršnih še ni nosil. Sta pač znala všečno spuščati milne mehurčke. Tudi številni državljani tistih članic EU, ki se že predolgo neuspešno otepajo finančno-gospodarske krize, so podobni temu cesarju: saj vedno znova nasedajo krojačem novih (od)rešitev.
Ja, v zadnjem času smo pri nas spet priče pravi poplavi dobronamernih analiz. Dragan Barbutovski, svetovalec za zadeve EU, je, na primer, na spletnem portalu MMC RTVS in še v Večeru objavil blog, ki ga je naslovil Smo se iz Commissionergate kaj naučili?, v njem pa utemeljil, zakaj »imenovanje slovenskega člana Evropske komisije ne more biti osebni projekt posameznikov, ki so politično naivni in strokovno nepripravljeni (kljub lokalnim dosežkom), ampak vsedržavni projekt, ki bi moral temeljiti na jasnih evropskih prioritetah Slovenije«, ter da nam to »mora biti tudi motivacija, da nemudoma začnemo postavljati in izvajati evropsko politiko drugače kot doslej«. Premier dr. Miro Cerar mlajši nam je dopovedoval, da Slovenija potrebuje etične vrednote, okrog katerih se bodo lahko »zedinili še tako različno misleči ljudje«. Pravi, da je pomembna predvsem etična prizadevnost, da pa je velika napaka, če od drugih zahtevamo etično perfektnost. Je pozabil, da ni pridigar, marveč predsednik vlade?
Oglasil se je tudi nekdanji sodelavec Ultre in nekdanji organizacijski tajnik Državljanske liste Gregorja Viranta Tomaž Štih, ki meni, da bi potrebovali dve pobudi (poimenoval ju je Reset in Gremo na volitve na steroidih), ki bi ju bilo sicer treba skrbneje ekipirati zato, da ne bi ponovili »začetniških napak Državljanske liste«: »Potrebujemo kritično maso razumnih ljudi, ki bi na volitvah lahko dosegli 51 odstotkov ter izvedli trajne spremembe.« Kako preprosto. Tako majhna državica in toliko (od)rešiteljev. Zgolj prelesti mavričnih odsevov milnih mehurčkov pa žal niso dovolj in tistim, ki nam jih prizadevno spuščajo pred nosom, tudi ne bi smeli slepo zaupati. Če stopimo v luž(n)ice, ki ostanejo na tleh, ko se milni mehurčki razpočijo, nam praviloma spodrsne.