LJUBLJANA, ZAGREB – Mojca je najstarejša. Rodila se je v naravi – daljnega leta 1974. V mladosti so zanjo skrbeli ljudje, zato med vsemi najbolj išče pozornost in naklonjenost. Neža, rojena 1998, je njena hči. Je izjemno samosvoja in se rada umakne. V drugem letu starosti je bila namreč prikrajšana za pozornost, saj je njena mama posvojila vnukinjo Niko. Mojca jo je namreč preprosto vzela hčerki Urški in zanjo skrbela, kot bi bila njena mati. Nika je zato neprimerno bolj družabna, s svojo družbo rada deli hrano ali se ji celo solidarno odreče ter jo kratko malo prepusti drugim.
Mojca jih ima na grbi torej že 40. In če kdo, potem prav ona ve, kaj je manjkalo ves ta čas njenim dekletom. Nekaj oprijemljivega, nekaj, kako bi rekli, čvrstega, no, pa tudi družabnega, normalno, nekaj za potešitev njihovih socialnih potreb, za eno živalsko parjenje, uf, veste, te punce so hudo družabna bitja, ker pa še zdaleč niso frigidne, so si neznansko želele skrbeti za naraščaj ter svoje bogate izkušnje (iz ujetništva) prenašati naprej.
Harem samic se je tega lotil nekoliko drugače in od leta 2011 čakal na pravega. Ker, saj veste, v posteljo ne moreš kar z vsakim, tipček mora pač imeti nekaj več, predvsem pa dobre gene, so se strinjale. Imeti mora, pa brez zamere, nekaj arijskega in čistega! Izhajati mora torej – iz prave in naše vrste!
Tega arijskega načela se dekleta okoli Mojce držijo kot klop. Zadnji trendi gredo namreč, če še niste vedeli, v smer omogočanja reprodukcije čistih osebkov in omejevanja reprodukcije hibridov. Čisti rasizem! Prav zaradi tega so potem tako potrpežljivo čakale na rezultate genske analize iz danskega Københavna, da, baje ti prav tam najdejo najboljšega, najčistejšega in nezadržanega, takojci pripravljenega na skok!
Letošnjega aprila so končno izvedele, koga so nevtralni Danci po tej dolgotrajni proceduri, v kateri je sodelovalo toliko in toliko pohotnih kandidatov, le izbrali.
Trmasti zajček
Izbran je bil 28-letni Zagrebčan Boris, danska ocena je bila, da je genetsko najbolj soroden našim damam, predvsem Mojci in Neži! Naša dekleta so od veselja kar poskočila, ko so izvedela, da gre namreč za izjemno mirnega ter silno samozavestnega primata. O njem se je v Zagrebu širil izključno dober glas, saj je že v hrvaški metropoli slovel kot nadvse skrben in dober oče, da, prav takšnega kerlca so si naše želele, ne pa kakšnega zabitega majmuna!
Seveda so natančno prebrale njegov dosje. Da je bil rojen v nemškem Krefeldu, je pisalo, ta podatek jim je bil zelo všeč, manj pa, da je prišel v Zagreb tik pred Olujo leta 1994 in dolgo živel najprej v senci alfa samca, imenovanega Dede, potem pa tistega z imenom King. Izvedele so tudi, da je ponosen oče dveh hčera Megi in Sare.
Njegov učitelj Tomislav Krizmanić je omenil, da je bil kot najstnik nadvse pozitiven, razigran, poslušen ter da je znal vselej preizkušati meje tako svoje kot tudi avtoritete drugih. Menda je bil, kadar so iz njega hoteli narediti medicinskega zajčka, izjemno trmast in pri poskusih ni hotel sodelovati. »Po mesecih popolnega ignoriranja je neki dan po frajersko pristopil ter podal roko, kot da je to nekaj povsem normalnega in kot da mesecev njegovega zoperstavljanja sploh ne bi bilo!« Boris naj bi se z leti krepko zresnil. »Postal je pravi gospod! Navdušuje s svojo mirnostjo, ne razgraja brez veze, je še kako dominanten, odziven ter komunikativen,« ga kar ni mogel prehvaliti Damir Kranjac, njegov prejšnji trener, ki je sedem let skrbel za Borisa. Le stežka se je poslovil od njega. Nikdar ne bo pozabil, kako je Borisa zaskrbelo, ko si je porezal prst.
Kmalu bo očka
Sredi aprila je šel Boris potem na 140-kilometrsko pot. »Upamo, da se bo znašel in da se bodo v Ljubljani dobro razumeli!« so stiskali pesti vsi tisti Zagrebčani, ki so ga pobliže poznali. Na poti mu je družbo delal prav Kranjac, ki tistih trenutkov slovesa zlepa ne bo pozabil. »Že prej je čutil, da so mu šteti njegovi zagrebški dnevi,« se je spominjal. »Toda čim smo vstopili v njegovo novo domovanje, je v hipu ugotovil, da še zdaleč ni sam in da ga že pričakuje nova družina.«
Že takrat, ko je prestajal še enomesečno karanteno, se je šušljalo, katero rožico si bo Boris utrgal v slovenskem šopku: bo to nemara 40-letna Mojca? Najbrž ne, so tisti bolje obveščeni premišljevali ter stavili na precej mlajši Nežo in Niko. Malce so se bali le Mojčine jeze, če bi se ta stara zacopala vanj, Boris pa bi gledal za mlajšima.
»V katero bo torej poslal svoje gene?« je ostajalo odprto vprašanje – na obeh straneh meje – pravzaprav vse do včeraj, ko so ljubitelji tovrstnega trača le prišli na svoj račun.
Hrvaški mediji so se nemudoma razpisali: »Boris, ki je pred štirimi meseci odšel v Ljubljano, bo po vsej verjetnosti že naslednje leto očka!« Čestitamo Boris, ki se je, kot smo izvedeli, intenzivno družil sicer z vsemi tremi, na koncu pa se odločil za – Nežo!
Ljubosumna tašča
»Če bi imeli možnost vplivati na Borisov končni izbor, bi mu svetovali prav Nežo, menimo, da mu prav ona genetsko najbolj ustreza!« so povedali njegovi ljubljanski gostitelji. Ki so neznansko ponosni, da so dobili medse »tako uglajenega gospoda, ki je zadnje čase pokončno in tiho prestajal še zadnje Mojčine izpade«, smo izvedeli.
Ta stara, kot se je že od začetka vedelo, seveda ni zdržala. Kolikokrat ga je poškodovala, pa ji ni niti enkrat vrnil. Že kmalu je namreč sprevidela, kam pes taco moli, dolgoletna vodja je morala, prvič, predati Borisu svoje žezlo, in drugič, postati babica, ne pa ženska njegovih sanj.
Naposled je lepi Nežki le pristopil. Ta stara je to videla. Zato se je Boris nekaj dni zadrževal bolj ko ne v kotu. Skrivoma in od daleč si jo je ogledoval. Pravijo, da se je hotel celo prikupiti bodoči tašči, menda je poskušal celo z izjemno zahtevno in nevarno taktiko, videli so ga, kako sta se z Mojco romantično tiščala skupaj. Toda Boris v tej dvojni igri ni prav dolgo zdržal. Od blizu mu je bilo vse težje gledati to ovenelo bitje, nekaj tednov je potem ljubimkal še z Niko, z Nežino mlajšo sestro, a med njima res ni bilo tiste prave kemije. Že prej je vedel, da je lahko le z Nežo.
Dneve in dneve sta se golobčka potem ljubila in parila, pa čeprav je imel ves ta čas na grbi to ljubosumno taščo. Kolikokrat se je Mojca razjezila ter mu v fris zmetala vso njegovo hrano! Pa je potrpežljivi Boris to samo mirno prenašal.
Sklep: šimpanzi so, ko gre za ljubezensko življenje, dokazano izjemno podobni ljudem. Potreben je čas, da se spoznata, čas, da se odločita za naraščaj. Pri čemer pa ju neprestano motijo ti raznorazni ljubosumni in zlovešči primerki, tašče in podobna bitja.