NA KOŽO

Zadnjič na sindikalcu

Objavljeno 04. junij 2013 00.20 | Posodobljeno 04. junij 2013 00.21 | Piše: Dušan Malovrh
Ključne besede: komentar

Iz prvega pogleda: moški pod karirasto kiklo ne nosijo ničesar.

Dušan Malovrh.

Zadnjič sem bil na sindikalcu. Prvič, glede na predpotopno gospodarsko napoved za Slovenijo pa morda tudi zadnjič. Na nizkocenovnem letalu (ni bilo Adrijino) in avtobusu je bilo malo domačega šnopčka, precej več pa viskija. Muzika je bila iz meha, a ne harmonike, temveč dud. Škotskih dud.

Strokovna ekskurzija v deželo, ki ima stopnjo brezposelnosti le 7,3-odstotno, to je manj od povprečja EU, podeželje lepše urejeno od tirolskega ali bavarskega in ki uspešno trži svojo svetlo, temno in, ne nazadnje, zadnjo plat, je za obiskovalca iz države korupcije, krča in nekonkurenčnosti hud kulturni sunek. Šok, pravzaprav.

Ko gremo čez planke, radi preverjamo in se primerjamo. Če smo na Škotskem, jim obvezno pogledamo pod kilt. Podatek iz prvega pogleda: moški pod karirasto kiklo ne nosijo ničesar.

Za veliko pivo, denimo, v pubu v škotski prestolnici Edinburgu odšteješ približno štiri evre, pri nas stane dva, tri. Mlačen hot dog pred glasgowskim muzejem transporta, ki je zmagal na letošnjem izboru za najboljši evropski muzej leta – vstopnine ne pobirajo –, me je stal tri funte in pol ali štiri evre. Pri nas ga že dolgo nisem jedel, cena je menda tam okoli dveh evrov. Normalne razlike, preračunam: Škotov povprečni letni dohodek je 33.000 evrov, v Sloveniji je za tretjino manjši.

Na rit me je vrglo nekaj drugega. Škotska avkcijska hiša je dala na dražbo kočo zloglasnega Jimmyja Savila, to je (bil) tisti didžej na BBC, ki je zlorabil na desetine otrok. Prenovljeno tradicionalno hišo s tremi spalnicami v hribih, ki obkrožajo čudovito dolino Glencoe, so ponudili po izklicni ceni samo 100.000 funtov (117.000 evrov). Zdaj pa preletite cene v Kranjski Gori ali Bohinju, če si upate. Kot da smo v Monte Carlu!

Za vsak slučaj, če bi zadel na lotu, vsake toliko pogledam ponudbo nepremičnin v omiljenem gorskem kraju. Predrage so, očitno, nihče jih ne kupi, a cenam naših hiš in stanovanj očitno ni treba pasti. Res prave nepremičnine.

In potem se ne čudim več, da je tujih vlaganj v našo največjo nepremičnino – Republiko Slovenijo – približno toliko, kot je na škotskih jedilnikih solate. Nič.

Deli s prijatelji